Človeške stiske v domovih za starejše

Vsak dan posebej se nas mnogo, posebno starejših sprašuje, ali so naši srečni dnevi mimo.

Kot kriminalka se bere, kako kadrovska stiska v domovih za starejše vpliva na biti ali ne biti. Stiska je človeška, nevzdržna, kar pomeni, da posebno starejši ljudje niso več varni. Niso varni doma, ker dolgotrajna oskrba ni opcija, in niso varni v domovih za starejše, kjer primanjkuje delavcev, zdravstvena oskrba in nega pa sta minimalni. Težavo predstavljajo že običajne dnevne potrebe posameznika, kot so posedanje, dvigovanje, hranjenje in navsezadnje higiena.

Se sploh zavedamo, da starejšim s slabim, nedostojnim in neodgovornim odnosom kršimo osnovne človekove pravice, jim jemljemo dostojanstvo? S kakšno pravico in kdo smo sploh mi, da predrzno odločamo o življenju in smrti? Poleg tega da se z njimi že dolgo ne ukvarjamo več, jim celo škodujemo. Se zavedamo, da morajo zaradi naše skupne indolence pogosto jesti hladno in postano hrano, da morajo mnogokrat predolgo čakati na zamenjavo plenice, da preveč ležijo, da se kopajo dvakrat na mesec in da jim tudi svežega zraka več ne privoščimo?

Kje so vsi prostovoljci, ali so tudi oni že izgoreli? Ali res ni nikomur žal za ljudi, ki ždijo v zatohlih sobah samo zato, ker ni volje in nikogar, da bi jih peljal ven, spremil na vrt, jim kaj prebral, poklepetal z njimi ali pa jim preprosto samo delal družbo?

Neverjetno, kako oholo je vse skupaj. Domove spreminjamo nazaj v hiralnice, v ubožnice, saj se starejših, bolnih, dementnih, nepokretnih ... očitno sramujemo. Umaknili smo jih z vidnega polja, zaprli za zidove dotrajanih domov in »vrgli ključe stran«. Redki svojci ne morejo delati čudežev. Ni nam mar za njihove potrebe, hrepenenje, osamljenost, želje ... Ne sramujemo pa se sprejeti njihovega denarja, tisoč in več vsak mesec jih stane, da so lahko žalostni še naprej.

Kadri res odhajajo iz domov, ampak samo tisti, ki se fizično vsak dan izčrpavajo ob mizernih plačah, na bolje plačanih pozicijah in ob minimalnem naporu pa ostajajo vodilni, ki najraje samo opozarjajo in se hvalijo z etičnim pogonom. Opozarjanje na probleme ne zadošča več, se je izrodilo, saj vedno ostane samo pri opozorilih. Dovolj je opozarjanja, sprenevedanja in hinavske prijaznosti, stiskov rok, fig v žepih in nepotrebnih daril. Dejanja so tista, ki štejejo – in nič drugega ta hip. Dejanj pa kar ni in ni in ni.