V nadaljevanju preberite:

Irena Frankovič iz vasi Vukovci v Beli krajini je že nekaj časa odločena, da bo v njeni veliki domači hiši zaživela stanovanjska skupnost za starejše: »Verjetno imajo ljudje, ki bi prišli živet v tako skupnost, sorodne poglede na življenje v starosti, kot jih imam jaz. Kako priti do teh ljudi, je pa drugo vprašanje.«

Letos je Irena Frankovič v sodelovanju z Mašo Hawlina in Anjo Lazar z Inštituta za študije stanovanj in prostora organizirala srečanje s potencialnimi stanovalci v njihovi stanovanjski skupnosti. Na srečanje je prišlo 17 ljudi, med katerimi so bili tudi taki, ki na življenje v stanovanjski skupnosti računajo šele čez čas, ko se bodo upokojili, ali pa jih zanima organiziranje stanovanjske skupnosti. »Čez poletje sem jih povabila, da pridejo k meni, da bodo dobili občutek, kako je tu,« pravi Irena Frankovič. Čez poletje so v Vukovce prišli trije ljudje, ena gospa za ves teden.

»Žal v Sloveniji nimamo primerov stanovanjskih skupnosti za starejše, od katerih bi se lahko učili,« pravi Irena Frankovič. Maša Hawlina in Anja Lazar ji pritrjujeta, saj poznamo poleg bivanja v domačem okolju le še bivanje v domovih za starejše in oskrbovana stanovanja. Starejši, ki so med vsemi starostnimi skupinami največji lastniki stanovanj, se podobno kot druge skupine prebivalcev srečujejo z veliki težavami našega stanovanjskega trga, za katerega nimamo niti dostojnih podatkov, kaj se na njem dogaja. Zavedamo se visokih cen za nakup stanovanj, podobno velja za najemnine, slabo ponudbo najemnih stanovanj, kršenje najemnih pravic, negotovost, kaj bo po poteku pogodbe ...

Alternativnih oblik bivanja za starejše nimamo. Prav tako v Sloveniji ni vizije za to področje. Za to manjka tudi sistemska podpora.