Adijo, Pošta Republike Slovenije!

Na znanih rumenih poštnih nabiralnikih bi moralo pisati: »Opustite upanje vsi tisti, ki mislite, da bodo vaša pisma prišla do naslovnikov v doglednem času. Pošta Slovenije si prizadeva in skrbi, da pridejo vaša pisma čim kasneje do naslovnikov. Hvala za razumevanje.«

Sorodnike, znance, prijatelje in tako naprej sem poskušal povabiti na otvoritev razstave ob svoji okrogli obletnici. Meni se je zdel dogodek pomemben, za mojo domovino najbrž nič posebnega, za svet še toliko manj. Vabila na razstavo sem oddal v torek dopoldne pri okencu neke ljubljanske poštne filiale. Do naslovnikov v Ljubljani so prišla v petek, do drugih šele v ponedeljek ali torek naslednji teden; nekateri so dobili vabila še kasneje. Posamezniki vabila sploh niso dobili. Otvoritev razstave sem imel v petek zvečer.

Po pošti sem se potožil in pritožil generalnemu direktorju Pošte Slovenije. Generalni direktor je pismo dobil, a je odgovor prepustil Službi za stike z javnostjo in kakovost poštnih storitev ali tako nekako. Omenjena služba se ni nič posula s pepelom, o kakšnem opravičilu ni bilo ne duha ne sluha. Prijazno so mi napisali, da sem za nevšečnosti kriv sam samcat zato, ker ne vem, kako se stvari vrtijo na Pošti Republike Slovenije. Tisto, kar se po stoletni tradiciji meče v poštne nabiralnike, slovenska pošta sistematično zadržuje zato, da pride čim kasneje do naslovnikov. V ta namen imajo posebno službo za zavlačevanje poštnih pošiljk. No, tega niso napisali, domnevam pa, da jo imajo. Določilo o zavlačevanju pisem iz rumenih poštnih nabiralnikov so sprejeli na poštni upravi že lansko leto. To bi moral vedeti. Kje, kdaj, kdo naj bi me o tem obvestil, niso napisali.

Potem je sledil poduk. Če bi hotel, da bi moja vabila na jubilejno razstavo dobili naslovniki že naslednji dan, bi jih moral oddati pri okencu na kakšnem poštnem uradu kot »prednostna/priority« pisma. Za vsako »prednostno/priority« pismo je poštnina, se razume, precej višja. Tukaj moram zavzdihniti. Znani rumeni poštni nabiralnik mi je na voljo zjutraj, opoldne, zvečer in ponoči, magari opolnoči. V načelu naj bi bil nameščen na bližnjem vogalu. Oddaja na poštnem uradu je precej bolj komplicirana in zamudna, odpiralni časi potnih uradov so precej eksotični. Ob sobotah in nedeljah so zaprti. To razumem. Ne vem pa, zakaj so uradne ure za vsak delovni dan v tednu drugačne.

Preden se pismo Službe za stike z javnostjo ali tako nekako zaključi, se mi podpisnica pisma potoži, da imajo ogromno dela in zato ne morejo imeti v spominu prav vsake poštne pošiljke. Polomije z mojimi vabili zato ne morejo komentirati. Preden se pismo zaključuje z »lepimi pozdravi«, me še enkrat pozivajo k razumevanju.

V starih časih je veljalo nepisano pravilo, da je prišla pošta najhitreje, če je bila vržena v nabiralnik. Tista pod »priporočeno« ali »ekspres« je potovala dalj časa. Zvečer oddana pošta je bila drugo jutro že pri naslovniku! V oddaljene kraje naše bivše skupne južnoslovanske države je potovala praviloma dva dni! To so bili časi, ko je bila Pošta pojem hitrosti in zanesljivosti. Ob digitalizaciji, avtomatizaciji in kar je še teh pojmov, se zdijo opisani poštni standardi daleč, kot so studenci Nila.

Nekje sem prebral, da poštni promet iz leta v leto upada. Kolobocija, ki jo prakticira slovenska pošta s prednostno/priority pošto, zanesljivo ne prispeva k popularnosti te (nekdaj?) mogočne službe. V bistvu je mali poštni samomor. Za sebe vem: če bom še kdaj, ko bom še kdaj vabil urbi et orbi, bom to storil z elektronsko pošto. Za posebna osebna sporočila s posebnim poudarkom/priority bom začel gojiti poštne golobe.

Pismo Službe za stike z javnostjo ima na vrhu geslo: Zanesljivo z vami! Z žalostjo pripominjam: z menoj nič več! Adijo, Pošta Slovenije!