Zapleteni človek, ki tke preproste zgodbe

Pri razdeljenem javnem mnenju bi bilo iluzorno pričakovati veliko strinjanja s čimerkoli, najbrž še posebej o tistem, kar na oni strani vode počne trajno zagoreli oseminsedemdesetletni možakar, ki so mu volitve znova prinesle štiriletno bivanje na Pensilvanijski aveniji 1600. Preden se vsaj del javnosti iz obupa ali razočaranja nad okoliščinami, ki ugašajo ali vsaj zmanjšujejo doseg lučave doslejšnjega svetilnika demokracije, množično preda brezbrižnosti in postanejo poteze, s katerimi prebivalec Bele hiše razgrajuje utečene postopke mednarodnega reda pa tudi spodobnost, nekaj običajnega in nevrednega posebne pozornosti, je morda še čas pogledati, kakšnega načina govorjenja in premišljanja in tudi kako zlorabljenega »zdravega razuma« se moramo tako sleherniki kot diplomati in politiki ob pogledovanju proti Ameriki očitno navaditi.

Na oni strani Atlantika, »velikega, čudovitega« morja, se protitrumpovsko intonirani krogi strinjajo, da zdaj z odloki vlada narcis ali vsaj verbalni narcis, vsekakor veličastni samopropagandist, pragmatist, kar se da neempatičen lik, ekstremna osebnost, za katero so med govorjenjem brez predloge značilni včasih komaj razumljivi miselni preskoki, številne digresije, naključni spominski drobci, paralelizmi, ponavljanja. Njegovi stavki so zapolnjeni s praznimi, na prvi pogled odvečnimi pridevniki, njegovo govorjenje pa se velikokrat zdi precej nekoherentno, brez jasne niti ali loka, še preden je zmožen končati eno misel, preseneti s povsem novo, pa s tretjo, četrto ...

Nekateri ameriški jezikoslovci, ki se jim ni zdelo odveč analizirati Trumpovega sloga govorjenja, so o tem povedali, da govorcu prinaša korist, ker v času, ko je zaupanje javnosti v politike vseh baž skopnelo, paradira z naglasom newyorškega delavskega sloja. To ga kljub milijonom v denarnici približuje volilni bazi, saj manhattansko ameriško angleščino povezujejo s kompetentnostjo, agresivnostjo in neposrednostjo. Stavki, v katerih Trump zatava, pa tudi niso posebno čudaštvo, menda pri Newyorčanih velja za vljudno, če sogovornikov stavek dokončaš namesto njega.

O svojem načinu komuniciranja je Trump pred časom suvereno, kot zna le on, razložil, da pravzaprav med javnimi nastopi ne govori, ampak tke: »Veste, jaz z besedami tkem. Veste, kaj je tkanje? Morda bom govoril o devetih različnih stvareh, a na koncu se bo vse briljantno ujelo. To je nekaj najbolj briljantnega, to mi pravijo prijatelji, profesorji angleščine.« V podkastu pri Joeju Roganu je Trump dodal: »Moji govori dolgo trajajo, ker vanje vpletam zgodbe, ker tkem z njimi. Če bi le bral s teleprompterja, ne bi nikogar kaj posebej navdušil. Govor je treba stkati.«

Struktura Trumpovega govorjenja, njegova umetnost retorike je nekaj posebnega, največkrat uporablja kratke, preproste povedne stavke in se nenehno in veliko ponavlja, njegov slovar je poseben. Diagnoza enega od ameriških raziskovalcev je bila razmeroma kratka: kratki stavki govorijo o načinu, na katerega Trump razmišlja, njegovo govorjenje razkriva človeka, ki se ne more posvetiti premisleku o le eni temi, človeka, ki nima intelektualne discipline in analitičnih veščin, skratka človeka, ki ima težave s koncentracijo. A tudi kot tak je dovolj prepričljiv za marsikoga, seveda še posebej za svoje volivce, za vse tiste, ki so jim odveč vsakršne kompleksnosti, ampak svet raje vidijo črno-belo in preprosto ubesedenega. In Trump jim ga prodaja takega, razdeljenega na dobro in slabo, na ljudstvo in elite – s katerimi bo treba obračunati.

Marsikaj v Trumpovih javnih izjavah in govorih spominja na trike trgovskih potnikov, velikokrat karkoli nedokazljivega naredi verjetno s preprostim uvodom »Mnogi pravijo ...« ali pa »Verjemite mi ...«. Njegove poante niso prav nič šibkejše, čeprav jih zapolnjuje s predsodki, nedokazljivimi dejstvi in včasih preprostimi lažmi, z vsem tistim, kar običajno označimo kot repertoar demagoga. Preprostost, slogani, ponavljanja, igranje na čustva poslušalcev, vse to je bistvo njegovega govorniškega sloga. Koliko je stara njegova obljuba o zidu proti Mehiki? Med predvolilno kampanjo, ki ga je na koncu pripeljala v Belo hišo, je povedal: »Zgradil bom velik zid – in verjemite mi, nihče ne gradi zidov bolje od mene, – in zgradil ga bom zelo poceni.« Zakaj je Atlantski ocean »čudovito« morje? Morda zato, ker je nekje tam dragocena Grenlandija?

Onesnaževalec diskurza mednarodnih odnosov je obljubljal, da bo vojno v Ukrajini končal v 24 urah, precej kasneje je ponudil razlago: »No, bil sem malce sarkastičen, ko sem to rekel. V resnici mislim, da bi rad uredil to zadevo.« Trump si lahko privošči vse, ob nedavnem vkorakanju na pravosodno ministrstvo je pred kamerami v več kot uro trajajočem paberkovanju sodnike, ki so mu sodili, označil kot »pokvarjene«, preiskovalce, ki so se ukvarjali z njim na številnih procesih, kot »zmešane«, svoje politične nasprotnike kot »kršitelje zakonov«, marsikoga bi bilo po njegovem mnenju treba poslati v zapor. »Ti ljudje so slabi ljudje, res slabi ljudje.«

Vodja kulta Maga, sončni kralj iz Mar-a-Laga, imitacije Versaillesa, ki je s svojimi izvršnooblastnimi odloki, skoraj kraljevimi dekreti v nekaj dneh in tednih spremenil ameriške družbene in politične norme, se v govorih, v katerih sebe omenja nadpovprečno velikokrat, opisuje kot junaka. Prepričan je, da je zmagovalec, odrešitelj, borec zoper kriminalce, najsibodi z one ali te strani meje, in v nastopih tega nikdar ne pozabi tako ali drugače omeniti.

Nikdar ni mogoče vedeti dokončno: najbrž se nihče ne bi preveč čudil, če bi se človek, ki se nadvse razume na vse, lepega dne lahko spomnil, da je tudi meritorni strokovnjak za literarne zadeve. Obvlada gasilske strategije in taktike, cenovno politiko za osnovne prehranske dobrine, tarifno politiko, ni mu tuje tudi vedenje o delu kontrolorjev zračnega prometa, prav tako ne inferiornost papirnatih slamic, ki jih je zveznim institucijam ukazal zamenjati s plastičnimi. Zna tudi suvereno ponuditi nova zemljepisna poimenovanja, očitno ve vse o organiziranju svetovnega prvenstva v nogometu in se je zato postavil na čelo pripravljalne delovne skupine, zdi se, da je debelo zaslužil z izdajo kriptokovanca $Trump, ki ga je označil za umetniško delo, o njegovi neizmerni talentiranosti za obvladovanje mednarodnih odnosov pa tako rekoč ne smemo izgubljati besed.

Dobro se znajde tudi na širnem področju kulture, sicer se najbrž ne bi dal postaviti za novega predsedujočega Kennedyjevega centra, verjetno bodo pod njegovim modrim vodstvom ponudili veličastne, še nikdar videne kulturne vsebine. Morda pa ni daleč tudi dan, ko bo predsedniški ukaz iz Ovalne pisarne zapovedal, da je pisatelj lahko le tisti, ki piše lepe, kratke stavke, ne pa utruja bralstvo z zapletenimi podredji. In dan, ko bodo na drugi strani Atlantika morali premisliti, ali ne bi njegovi veličini namesto Nobelove nagrade za mir bolje pristajala tista za literaturo.