Ali Donald Trump bere Draga Jančarja?

Po tistem, ko je sredi devetdesetih let ameriški pisatelj Norman Mailer opravil intervju s takrat eno najbolj razvpitih žensk na svetu, Madonno, so ga na enem od velikih televizijskih kanalov seveda vprašali, kaj si nasploh misli o njej. Občutke je strnil v kratko opažanje: »Spoštujem jo, ker ni predvidljiva. Je ena od redkih umetnic v Ameriki, ki zmeraj preseneti.«

Mailer je še dodal, da je poskušala zapolniti praznino, ki jo je dolgo pred njo pripravil Andy Warhol in o kateri je kot o ameriški bolezni govoril predsednik Jimmy Carter: »Vse bolj čutimo, da je z našim življenjem nekaj zelo narobe, ni več takšno, kakršno je nekdaj bilo. Ni več gotovosti, ki smo jo vsi imeli za samoumevno. Pred desetletji smo mislili, da je ta dežela izjemna in da nas čakajo veličastne stvari. To zaupanje je izpuhtelo, ni ga. Ni več tega prepričanja in temu pravim praznina, občutek praznine, da stvari niso v redu in da nam ne gre dobro.«

Tistim, ki čezlužne zadeve le opazujemo od daleč in se nam ni treba prebijati skozi meandre sodobne ameriške družbe, je precej lažje, prav zadovoljni lahko vztrajamo v vlogi kibicev in kibičark ter si zdaj lahko privoščimo ugotovitev, da je omenjeno praznino – vsaj svojim volivcem – z napuhom, samozagledanostjo, nespoštljivo, pogosto kičasto, a zato nič manj diktatorsko retoriko na novo zapolnil Donald J. Trump.

Komentatorji na demokratsko stran nagnjenih ameriških medijev se po ponedeljku ta teden trudijo na kar najbolj turobne in tako rekoč neprikrito demoralizirane načine razložiti, kakšna se zdi prihodnost dežele svobodnih vsaj prihodnja štiri leta. Med njimi sem zasledil tudi prav čisto zaresno pisanje o tem, kako je treba ob uspehu novega starega stanovalca na Pensilvanski aveniji 1600 – žalovati.

Na prvi pogled zabavno branje, vendar hkrati tudi rahlo depresivno. Demokrati si po popolnem volilnem porazu kličejo svojevrstni no pasaran, v istem hipu pa se precej nemočni sprašujejo, kaj bi sploh lahko bilo zdravilo, ki bo lajšalo bolečine ob vsakršnih rabotah hitropoteznega politika v Beli hiši. Stampedu predsedniških ukazov bodo verjetno sledili še sprotni popravki in izmišljije narcisoidnega vladarja, temno obdobje, kakor so ga poimenovali omenjeni paberkovalci, utegne biti za kritike naporno.

Mogoče si je misliti, da se bo novi predsednik pri demiurgovskem ustvarjanju ameriške nove zlate dobe strinjal s tistimi silami, ki že več let rovarijo proti svobodi in, na primer, premisli o širši uveljavitvi predpisa, ki so ga uvedli zakonodajalci v Iowi in ki je prinesel prepoved knjig, ki opisujejo ali upodabljajo spol­ni odnos ter govorijo o spolnih identitetah in spolni usmerjeno­sti. Od knjižničarjev, vodstev šolskih okolišev in šol zahteva, naj take naslove odstranijo.

Podobnih amandmajev, so poročali v Ameriški zvezi za državljanske svoboščine že lani pred poletjem, je še veliko, na obravnavo jih je čakalo več kot 450, število knjižnih naslovov v knjižnicah, ki bi jih bilo treba izločiti, je po letu 2022 začelo strmo naraščati, vse bolj pa se uveljavljajo tudi novodobni cenzorji – po novem se jim reče občutljivostni bralci oziroma ambasadorji vključevanja –, ki v knjigah iščejo »žaljive izraze«, »škodljive stereotipe« in sploh neprimerne besede ter formulacije.

Med prvimi žrtvami so bila dela Agathe Christie, Iana Fleminga, Roalda Dahla in Stephena Kinga, ki je takih postopkov že navajen, med stotinami prepovedanih in umaknjenih knjižnih naslovov pa so tudi klasična dela Jamesa Joycea, Williama Faulknerja, Oscarja Wilda, Aldousa Huxleyja, Kurta Vonneguta, Georgea Orwella, pa tudi globalne sodobne uspešnice Margaret Atwood, Stephanie Meyer, Khaleda Hosseinija, Stiega Larssona, Georgea R. R. Martina ...

Trump je drugačne vrste bralec, kakršen je, na primer, avstrijski predsednik Alexander Van der Bellen, ki je pred leti dobitniku avstrijske državne nagrade za evropsko književnost Dragu Jančarju čestital s sporočilom na družbenem omrežju in mu pridal avtoportret z njegovimi v nemščino prevedenimi knjigami. Prav tako se Trump razlikuje od Baracka Obame, ki je med svojima mandatoma objavljal sezname knjig, ki jih je priporočal v branje. Med spremljanjem prenosa ponedeljkove invaguracije sem se poskušal spomniti, ali sem kdaj naletel na podatek o tem, kaj slavni slovenski zet rad bere, in na misel mi je prišlo le sveto pismo.

No, kjer je Trump, diši po poslu. Lani je Trump na svojem omrežju Truth Social oglaševal poseben natis svetega pisma z naslovom Bog ohrani Ameriko: »Vsi Američani morajo imeti doma biblijo, jaz jih imam precej. To je moja najljubša knjiga. S ponosom podpiram ta projekt, želim vas spodbuditi, da si jo kupite. Potruditi se moramo, da bo Amerika spet molila.« Posel? Agencija Associated Press je oktobra lani poročala, da so skoraj 120.000 izvodov knjige natisnili na Kitajskem, cena za izvod je bila nižja od treh dolarjev, a v Združenih državah so jo prodajali po 59,99 dolarja.

V preteklosti je Trump navajal še veliko drugih naslovov, med njimi roman Ericha Marie Remarqua Na Zahodu nič novega, o katerem je zapisal, da je ena največjih knjig vseh časov, dela Ralpha Walda Emersona, Carla Junga, Vladarja Niccolòja Machiavellija, Umetnost vojne Sun Cuja. Velikokrat pa ni mogel iz svoje kože neustavljivega zmagovalca ter kot najljubše in najboljše knjige skromno omenil svoje Umetnost posla, Umetnost preživetja in delo, napisano v soavtorstvu z Davom Shiflettom, Amerika, kakršno si zaslužimo. Dodal je še biografske naslove Davida Caya Johnstona Donald Trump – Resnica o poti na vrh, knjigo svoje izvršne pomočnice v Beli hiši Madeleine Westerhout Off the Record, Zarota proti predsedniku Leeja Smitha, delo Nicka Adamsa Trump in Churchill: Branilca zahodne civilizacije in podobne slavilne naslove.

Simptom česa je Trump? Do lanske jeseni direktorica ameriškega centra Pen Suzanne Nossel je že pred leti opozorila na njegovo zavračanje na razsvetljenstvu utemeljenih ameriških idealov, samoizražanja, znanja, nestrinjanja, kritike in resnice, v zadnji predvolilni kampanji ni bilo mogoče prezreti elementarnega prezira do intelektualcev, analitikov in strokovnjakov. Eksotizacija dežele svobodnih se zdi v polnem razmahu.