Začetek konca inštituta

Otrok s prirojeno srčno napako potrebuje nujno in takojšnjo operacijo, a v Sloveniji ni stalno prisotnega kirurga. Mineva enajsto leto odkar je državo zapustil za srčne operacije otrok usposobljeni slovaški kirurg Vladimir Sojak, ki je tedaj v ljubljanskem kliničnem centru delal dve leti. Niso mu namreč mogli omogočiti boljše plače niti večjega stanovanja. Od tedaj se je otroška srca reševalo na različne, ne najboljše načine. Otroke je operiral izraelski kirurg, ki tukaj ni bil redno prisoten, vozili so jih na operacijo v tujino, podpisovali so se dogovori s tujimi srčnimi centri in podjemne pogodbe s kirurgi.

Da bi se presekal gordijski vozel (ne)urejenja razmer, se je vmešala politika. Cerarjeva vlada je sprejela sklep o ustanovitvi inštituta za otroške srčne bolezni. Za pomoč so zaprosili slovenskega kardiokirurga iz Houstona Igorja Gregoriča. Z njemu znanim motom, da neuspeh ne pride v poštev, je začel iskati načine, da bi program zdravljenja otrok s prirojenimi srčnimi napakami organizirali po mednarodnih smernicah. Na vprašanje, če se ne boji, da ga bodo, glede na to, da je svoj lonček pristavila politika, izigrali, nam je marca odgovoril, da bo njegova duša pomirjena ne glede na to, kaj se zgodi, saj dela vse, kar je v njegovi moči. Izrazil je prepričanje, da bomo v Sloveniji v nadaljnjih letih težko tudi kakšno drugo stvar obrnili na bolje, če preboj z inštitutom ne bo uspešen.

Zdaj se dela vse, da ne bi bil. Ker je bil inštitut sistemsko zgrešeno zastavljen, je deležen številnih kritik. V UKC Ljubljana ga vidijo kot neželen tumor, stroka se je kritično odzvala na menjavanje tujih zdravnikov, boleče so njihove visoke plače, koraki sodelovanja s kliničnim centrom niso dogovorjeni, zdaj pa se je zgodila še neljuba smrt. Sosledje odklonilnih stališč kažejo na začetek konca inštituta, kar je zaznal tudi Gregorič: »Očitno je, da v UKC v tem trenutku obstaja ignoranca do NIOSB z željo, da se novi zavod onemogoča v prevzemu dejavnosti.«
Račun, da bodo, ko bo prišel v Slovenijo, vsi pihali v isti rog, ga entuziastično podpirali, ker se pro bono zavzema za stroko in dobro otrok, se ni izšel. Če se ozremo na minula leta v resnici nikoli ni bilo pravega interesa, da se tak račun izide. Če bi bil, bi glede na možnosti, ki smo jih imeli, izšolali vsaj enega kirurga, namesto tega pa so nam ušli še kardiologi in intenzivisti. Zdaj smo v stiski, v kakršni še nismo bili.

V njej je Gregorič priskočil na pomoč s svojimi znanstvi. Povedal je, da so zdravniki, ki so v preteklih dneh operirali pri nas, v svojih matičnih institucijah v kratkem času, praktično ad hoc, spremenili svoj program, zdaj ga ne bodo več. O tem, zakaj so pomagali, še preden je NIOSB od UKC sploh prevzel program zdravljenja otrok s prirojeno srčno napako, bo pokazal strokovni nadzor.

Če bi želeli zadeve zares urediti, bi Gregoriča povabili sem in mu dali proste roke pri organizaciji. Ampak tega niso storili. Povabili so ga sem in ga zvezali z inštitutom. In kaj bo potem, ko tudi tega ne bo več? Razmere bodo rešili tam, kjer jih v enajstih letih niso.