Vzajemna svilna pot

V času protekcionistične politike Donalda Trumpa EU in Kitajska redno poudarjata skupni interes pri ohranjanju mednarodnega trgovinskega sistema. Kljub temu Unija pri strateških vprašanjih postaja bolj nezaupljiva do namer hitro rastoče azijske orjakinje. To ne zadeva le rastočega vpliva Kitajske v vzhodnih članicah in na Balkanu, kjer moč širi z naložbami, ki ne temeljijo na tržni logiki, ampak tudi bogato jedro Evrope. V EU pri omejitvah za naložbe raje ne omenjajo Kitajske. Uradno govorijo o tretjih državah, a pred očmi imajo predvsem namere Pekinga.

Že osnovne statistike kažejo, da so se kitajske naložbe v Unijo na čelu z Nemčijo razmahnile in dosegajo visoko rast. Hitro se krepijo naložbe v tehnološka podjetja, v panoge, ki so obravnavane kot strateške, v infrastrukturo. Zgolj sporočilo, da v EU nismo naivni zagovorniki svobodne trgovine in da branimo strateške interese, ne bo dovolj. Tako kot na številnih drugih področjih je politika v EU glede tega razdrobljena. Vsaka država deluje po svoje. Na ravni Unije je šele začel nastajati skupni okvir glede pregledovanja tujih naložb v strateške sektorje, ki bo že tako bolj nezavezujoč.

Predvsem bo Unija morala vzpostaviti sistem za prepoznavanje naložb, ki ne pridejo v dobri veri in so vodene bolj ali manj politično, ne da bi pretirano posegala v svobodo lastnikov, da odločijo, kaj bodo naredili s svojim premoženjem. Za dolgoročne razvojne prednosti je najpomembneje preprečiti plenjenje znanja, inovacij in tehnologij. Odzivanje in omejevanje je za Unijo še posebno kočljivo, saj je odprtost za naložbe in trgovino zapisano v njeno DNK. Poleg tega evropska podjetja veliko investirajo v tretje države in kot odziv na ukrepe v EU države same lahko postanejo žrtve.

A tok na novi svilni poti ne more biti le enosmeren.