Voda ne bi smela biti nedosegljiva dobrina

Svetovni voditelji so na vrhu Združenih narodov leta 2015 sprejeli Agendo 2030 za trajnostni razvoj, s katero so se zavezali, da bodo odpravili revščino, preprečevali podnebne spremembe in zmanjšali neenakost. Predstavniki 193 držav so si postavili 17 ciljev – med njimi je vsem zagotoviti dostop do vode in sanitarne ureditve ter poskrbeti za trajnostno gospodarjenje z vodnimi viri. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je imelo leta 2017 5,3 milijarde ljudi oziroma 71 odstotkov globalne populacije napeljavo, po kateri je pritekla voda. Kar 785 milijonov Zemljanov pa ni imelo niti osnovnega dostopa do pitne vode, od tega jih 435 milijonov to osnovno življenjsko tekočino zajema iz vodnjakov, 144 milijonov pa jo lahko dobi le iz jezer, ribnikov ali rek.

Za veliko večino prebivalcev držav, ki veljajo za razvite, je pipa, iz katere priteče čista voda za pitje, kuhanje, umivanje in pranje, nekaj najbolj samoumevnega. Pa ni, in to ne samo v tako imenovanem tretjem svetu, ampak tudi zelo blizu. Tako rekoč med nami. Čeprav je Slovenija jeseni leta 2016 pravico do čiste pitne vode zapisala v ustavo, te pravice številni njeni prebivalci še ne morejo uživati. Varuh človekovih pravic Peter Svetina je pred dobrim tednom poudaril, da je med zadevami, ki so ga najbolj presenetile v prvem letu mandata, prav problem, koliko ljudi nima dostopa do čiste pitne vode na različnih koncih države. »Težave, povezane s tem vprašanjem, smo reševali v Beli krajini, zaledju Nove Gorice, na Goričkem. Zelo veliko je naselij, kjer dostop do pitne vode ni urejen, in to v Sloveniji, kjer nas je dva milijona in tako rekoč vsi živimo na kupu,« je opozoril Svetina.

A vseeno je Evropsko sodišče za človekove pravice dve romski družini, iz Goriče vasi pri Ribnici in Dobruške vasi v občini Škocjan, ki sta se nanj obrnili zaradi nezagotavljanja dostopa do vode, zavrnilo. S pritožbo, v kateri sta zatrjevali kršitev prepovedi mučenja, nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja ter prepovedi diskriminacije, nista bili uspešni na niti eni točki. Sodišče ni ugotovilo kršitve evropske konvencije, ukrepe države v dveh romskih naseljih je ocenilo za zadostne, po mnenju sodnikov pa je Slovenija pri teh ukrepih upoštevala tudi dejstvo, da so Romi ranljiva skupina prebivalstva.

Eno od vprašanj, po katerem se opredeljujejo poli političnega spektra, je stališče do tega, koliko je posameznik sam odgovoren za svoj položaj in koliko ima pri tem država. A ne glede na to, koliko menimo, da smo si sami krivi ali zaslužni za to, kako dobro ali slabo nam gre, si država, ki se ima za razvito, sredi Evrope leta 2020 ne bi smela dovoliti, da je za del njenih državljanov čista pitna voda tako rekoč nedosegljiva dobrina.