Ubijalski upravnik

Ljudje smo ubili 60 odstotkov prostoživečih živali v zgolj 50 letih, kažejo raziskave. Nekoč je bilo rečeno, da je bil človek postavljen na vrh stvarstva, da ga upravlja. A vse kaže, da smo zajedavec, ki bo ubil svojega gostitelja in seveda tudi sebe.

Letošnji svetovni dan Zemlje je bil posvečen varovanju vrst, ki zaradi človeka izginjajo najmanj tisočkrat hitreje, kot se je to dogajalo v zgodovini. Vseh vrst še ne poznamo, predvsem ne v morjih, pomagamo pa tudi pri nastajanju novih vrst, namerno in nenamerno. Rastline in živali smo upravljavsko razdelili na koristne in nekoristne. Koristne zalivamo, gnojimo, jih pospravljamo v hleve in pitamo. Nekoristne polivamo s pesticidi, živali pa pobijamo, nekatere, ki so vsaj na pogled prijaznejše, pa strpamo v živalske vrtove.

V naravi ni nekoristnih vrst. Narava poskrbi za opraševanje vseh rastlin, če mi z monokulturami koruze in tonami pesticidov ne pobijemo vseh žuželk. Narava zna energijsko nepredstavljivo učinkoviteje izdelati trdnejše snovi, kot jih mi izdelamo v pečeh na premog ali odpadke, ki jih narava sploh ne proizvaja.

Zdaj je sicer modno vračanje k naravi, če nič drugega, bi vsi jedli zdravo. To se v naši kulturi mobilnih telefonov in všečkov kaže tudi tako, da je v trgovini mogoče kupiti olupke čebule za barvanje jajc v plastični embalaži. Naravo bi varovali in jo opazovali na zaslončkih, ne bi se pa odpovedali širjenju cest ali novim poceni čevljem. Še najočitneje, da narava in vrste ne pomenijo nič, kažejo razprave o hidroelektrarnah. Te preščipnejo glavno žilo narave. Prav uničevanje življenjskih okolij je glavni vzrok izumiranja vrst. Mogoče bi bila še najboljša mirovniško-okoljska akcija to, da bi izpraznili vse jedrske bojne glave in jih namenili za gorivo majhnih jedrskih elektrarn pod zemljo.