Še več smrti, še več trpljenja, še več stradanja

Potem ko so ponoči na Rafo, mesto, kamor se je v sedmih mesecih pred brutalnimi izraelskimi napadi zateklo 1,3 milijona ljudi, padale bombe in rakete, so se na prebivalce vzhodnega dela mesta, ki leži na jugu palestinske enklave, danes zgodaj zjutraj usuli rdeči lističi s pozivi k takojšnji (»humanitarni«) evakuaciji.

Ta poziv (dejansko ukaz) je bil namenjen 100.000 ljudem: izraelska vojska je namreč Rafo, tako kot druga večja urbana središča v Gazi, razdelila na »operativne cone«, v katere namerava v prihodnjih dneh in tednih vstopati postopno, a s polno vojaško silo.

V Rafi ujete ljudi, ki so tiho upali, da bodo pogajanja v Kairu vendarle prinesla obrat ter se bosta Izrael in Hamas prek egiptovskih, katarskih in ameriških posrednikov dogovorila za prekinitev ognja na območju Gaze, je zajela panika: prekleto dobro vedo, kaj prinašajo takšni izraelski pozivi. Še več smrti. Še več trpljenja. Še več stradanja. In to kljub temu, da je vodstvo Hamasa sprejelo izraelske pogoje za prekinitev ognja. Danes se je v Rafi zgodila sabotaža.

Začetek prisilne evakuacije že večkrat notranje razseljenih, izčrpanih, lačnih, bolnih in travmatiziranih prebivalcev Rafe je mogoče razumeti kot začetek dolgo napovedovane velike izraelske kopenske ofenzive, ki bi v Gazi lahko sprožila novo poglavje sicer že več mesecev neopisljive groze. Frontalni napad na mesto, kjer v strahotnih razmerah zdaj v povprečju na kvadratni kilometer životari okoli 14.000 ljudi, hkrati pa je Rafa središče večine (redkih) humanitarnih operacij v celotni palestinski enklavi, bi se lahko spremenila v nekaj najhujšega, kar se je zgodilo v našem času, polnem vojnih strahot.

Izraelsko kopensko ofenzivo na Rafo, ki leži tik ob (zaprti) egiptovski meji, kar bi se v prihodnjih dneh izkazalo za pospeševalnik strahot, je širša mednarodna skupnost – sicer zgolj z impotentnimi diplomatskimi sredstvi – poskušala preprečiti. A zaradi odsotnosti resnične politične volje in nepripravljenosti na (vsaj gospodarsko) sankcioniranje izraelskih vojnih zločinov in zločinov proti človečnosti dlje kot do blago zaostrene retorike ni prišla. Združeni narodi pa so, resolucija 2728 gor ali dol, tako ali tako le najbolj neposreden simbol – celo metafora – mrtvoudnosti mednarodnih struktur.

Mrtvoudnosti mednarodnih struktur, ki je kriva za vse najhujše vojne zločine.