Retrospektiva drugega Ivana

Le dva dni po odprtju obeh osrednjih jubilejnih razstav, ki v Cankarjevem domu in Mestnem muzeju Ljubljana ob stoti obletnici smrti obujata Ivana Cankarja, so v Narodni galeriji odprli še razkošno retrospektivo nekega drugega Ivana iz Cankarjevih časov. Pardon, Ivane, ki se je morala v monolitno moškem umetnostnem sistemu 19. stoletja – če je želela kot slikarka uspeti in uspela je – kdaj predstavljati kot Ivan. Se pragmatično pretvarjati. Ne nujno v cankarjanskem zakotju, pač pa v središču tedanjega umetnostnega sveta, Parizu, kjer je konkurirala za preboj na vplivni Salon. Po zaslugi raziskav ob včeraj odprti razstavi vemo, da je bila pri tem uspešna trikrat, ne le dvakrat, kot je veljalo doslej.

Slovenska kulturna zgodovina je leta 1918 izgubila Cankarja, a pridobila Društvo Narodni dom, temelj Narodne galerije, v kateri od včeraj omogočajo stik z več kot tretjino ohranjenega in evidentiranega opusa edine ženske z imenom in priimkom, ki je bila prepoznana kot dovolj državotvorna, da se je smela diskretno smehljati z enega danes pretežno pozabljenih nacionalnih bankovcev iz tolarskih let. Z aktualne valute so Slovenke izginile.

Ivana Kobilca je že dolgo kanonizirana kot ključna osebnost pri vstopu žensk v tukajšnjo profesionalno vizualno umetnost in pri tem je bila, kot lahko preveriš na razstavi, temeljita. Tudi v primerjavi z umetniškimi sonarodnjaki je izoblikovala eno tedaj najambicioznejših mednarodnih karier, imela lasten krog zasebnih naročnikov in prodrla tudi v monolitno moški svet velikih javnih naročil, kar odražajo njene sarajevske freske ali alegorija Slovenija se klanja Ljubljani, ki jo je naslikala za prenovljeni ljubljanski magistrat. Da je imela širok krog naročnikov, še danes odraža dejstvo, ki muzealcem ne more biti pogodu. Njen opus ostaja razpršen med številne zasebnike in tudi glavnina slik na retrospektivi – kar 97 – izhaja iz zasebne lasti. Zasebniki imajo pri ohranjanju njenega opusa velik pomen, zunaj javnih zbirk ostajajo tudi slikarkine kapitalne, karierne slike.

Obujanja razpršenih opusov umetnikov pod streho enega razstavišča so vselej poseben praznik, Ivana Kobilca pa se bo v razstavno zgodovino Narodne galerije zapisala kot umetnica, zaradi katere so se ob postavljanju retrospektive prvič po prenovi odločili za umik velikega dela stalne zbirke. Za primerjavo: za nekaj podobnega so bili ob študijski razstavi pred desetletjem, ob 90-letnici galerije, potrebni kar vsi slovenski impresionisti.

Kako danes premišljati vlogo prve dame slovenske umetnosti? V času feminizacije tukajšnjih vizualnih umetnosti, ko primat na področju tovrstnega ustvarjanja kaj radi pripisujejo mladim sodobnim umetnicam, ne umetnikom, in ko je glede vodstvenih stolčkov na slovenskih razstaviščih in v muzejih z vizualno umetnostjo ob izraziti prevladi žensk pomislek o ženskih kvotah neumesten, se zdi napoved iz Narodne galerije, da se bodo Ivani posvetili predvsem kot umetnici, ki je razvila akademski realizem na visoki mednarodni ravni, in manj kot tisti, ki je po mnogih »hobi« ustvarjalkah na Slovenskem, tako iz njene sodobnosti kot minulih stoletij, ženskam trasirala pot v profesionalni umetnostni okvir, umestna. V času mainstreamovsko segrete vnovične bitke med spoloma imaš vtis, da bi se danes tudi sama posvetila drugim temam.