Referendum o vojski: neizogibna neumnost?

Kmalu bo minilo tri leta, odkar smo se odpravili na volišča, da bi odgovorili na vprašanje o gradnji drugega tira. To pomeni, da smo priča najdaljšemu obdobju brez referenduma, odkar je bil ta instrument neposredne demokracije prvič uporabljen v samostojni Sloveniji leta 1996. Ne bi nas torej smelo presenetiti, da se na obzorju pregretega političnega ozračja pojavlja nov referendum; zlasti ko iz relativnega poletnega zatišja vstopamo v jesensko sezono, v kateri se bo odločalo, ali bo vlada preživela do slovenskega predsedovanja EU.

Nekoliko bolj presenetljiva je tema referenduma, ki se izrisuje na obzorju. Še pred dobrim mesecem bi pričakovali, da bo razpisan v zvezi z medijsko zakonodajo, do zdaj edinim zakonodajnim poskusom, ki gre v smer »iliberalne demokracije« – simpatičen evfemizem za prelivanje državnih sredstev v zasebne projekte politikov, ki se imajo za edine legitimne predstavnike naroda. A ker je bila razprava o predlogu, s katerim bi SDS radikalno predrugačila zakonodajo, ki jo je sama napisala v neki drugi dobi, prestavljena na boljše čase, utrjevanje oblasti pa se je preusmerilo k dobri stari praksi nastavljanja aparatčikov v državna podjetja (toliko o umiku države iz gospodarstva), se zdi, kot da je opozicijska vnema ostala brez oprijemljive tarče.

Referendum je pač instrument, ki omogoča brzdanje parlamentarne večine, precej bos pa je proti ukrepom, ki so domena izvršne oblasti. Ker so se skoraj vse sporne poteze sedanje oblasti utelesile v obliki vladnih uredb in imenovanj, so možnosti za referendumsko bitko okoli pomembnih zakonov za zdaj omejene.

Če nam je usoda demokracije bolj pri srcu kot usoda slovenske levice, je to dobrodošla novica. Pomeni, da so – v nasprotju s tem, kar se dogaja na Poljskem ali na Madžarskem – vsi negativni vladni ukrepi enostavno reverzibilni. Vsaj za zdaj smo se torej izognili očitni nevarnosti: da bi vladna večina pod Janševo taktirko usodno oslabila sistem uteži in protiuteži, leva vlada, ki ga bo nadomestila, pa degradacijo demokratičnih standardov izkoristila v svoje namene in eksces spremenila v prakso. To bi le še okrepilo negativno dialektiko, ki zaznamuje slovensko politiko v zadnjem desetletju: zlorabe oblasti, ki si jo privoščijo gibelini, gvelfi uporabijo kot argument, da jim smejo vrniti milo za drago – in obratno.

A če gledamo s perspektive opozicije, ki ji je v interesu predvsem vrnitev na oblast, »obramba demokracije« pa je bolj kot program parola za mobilizacijo volilne baze, je ta »fabijska« taktika izmikanja razumljiv vir frustracije. Opozicija čuti – najbrž upravičeno –, da ima dovolj močno podporo med volivci, da sabotira katerikoli ambiciozni zakonodajni projekt z močnim desničarskim ali iliberalnim predznakom: hkrati pa je oropana možnosti, da bi na tem odprtem polju izbojevala pomembno zmago.



Predlog posvetovalnega referenduma o dodatnih sedemsto osemdesetih milijonih evrov za Slovensko vojsko, ki ga je pred dnevi lansirala Levica, se zdi kot bližnjica iz zagate. Denarna injekcija v vojaško opremo v času, ko se je večina gospodinjstev znašla v dramatični finančni stiski, pri marsikom ne vzbuja navdušenja. Argument, da gre za izpolnjevanje obveznosti, ki jih imamo do zveze Nato, v trenutku globoke krize severnoatlantskega zavezništva, na pragu mornarniške konfrontacije med Grčijo in Turčijo, sredi tektonskih trenj med Ankaro in Parizom in na vrhuncu ameriškega unilateralizma, ne more računati niti na tisti krhki konsenz, ki je pred leti obstajal vsaj pri politični eliti, če že ne v javnem mnenju.

Večanje obrambnega proračuna v času zdravstvene in ekonomske krize – kako prototipsko desničarska poteza. In kako prikladen način za afirmacijo pravoverne levičarske drže in nabiranje političnih točk v deželi, kjer militarizem nikoli ni užival velike podpore in kjer ideja, da so investicije v vojsko zares učinkovit način obrambe nacionalnih interesov majhne države, vzbuja skepso, kakršno si v resnici zasluži.

A prav zato bi se referendum nemudoma izrodil v šov. Namesto razprave o konkretnih politikah in dilemah naše obrambne politike bi se sprevrgel v mimohod ideološkega pozerstva. Levica bi samozadovoljno razkazovala retoriko »več masla, manj topov« in naštevala, koliko bolnišnic, knjižnic in stanovanj za mlade družine bi lahko zgradili s temi milijoni, ne da bi nam razložila, zakaj vseh teh bolnišnic, knjižnic in stanovanj niso zgradile levosredinske vlade v šestih letih od konca krize. Desnica bi se po drugi strani lahko pohvalila, da je za svoje prioritete v nekaj mesecih našla sredstva, ki jih leve vlade za lastne prioritete niso – da torej ne počne nič drugega, kot učinkovito izvaja svoj program; opozicija pa vladi meče polena pod noge zato, ker pač »dela desne reči«.



Referendum pa bi razkril tudi globoke razpoke znotraj opozicije same in raztrgal tančico, s katero skriva svojo popolno zbeganost glede zunanjepolitične usmeritve Slovenije. Stranka Levica bi z vihtenjem protimilitaristične in protiatlantistične retorike morda za nekaj odstotkov povečala prednost pred drugimi strankami na voliščih v središču Ljubljane in na slovenski ambasadi v Berlinu, a vsi ti glasovi bi se k njej stekli od preostalih strank opozicije. Cena za ta propagandni uspeh bi bilo razgaljenje eklatantne neusklajenosti levice, ko gre za vprašanje strateške umestitve Slovenije v vse zapletenejši geopolitični okvir.

Predvsem pa bi referendum razkril trpko resnico: Slovenska vojska je, poleg kulture, že vsaj desetletje sfera, kjer se najraje in najenostavneje izvajajo proračunski rezi. Demagoško spraševanje, češ, kakšno konkretno korist pa ima običajni državljan od denarja za vojsko, smemo zato vrniti naslovniku: kakšne konkretne koristi pa smo do zdaj imeli od krčenja sredstev zanjo? To pa je vprašanje, na katero pobudniki referenduma žal ne bodo mogli prepričljivo odgovoriti.
---
Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, urednik Razpotij,  raziskovalec na CEU, Budimpešta 

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.