Pravljice za premagovanje strahov

Vsakokrat ko slišim besedo potres, se v meni zbudi živ spomin na 6. maj 1976, ko sem ga sama prvič doživela. Tistega večera sem že zaspala, zbudilo me je glasno žvenketanje stekel v omari nad mojo posteljo. Prestrašena sem pritekla iz sobe v kuhinjo, s starši in bratom smo stekli iz stanovanja. »Ne skrbi, saj je samo potres,« me je tolažila mama, a jaz nisem vedela, kaj je to potres, tisto, kar pa se je bilo ravnokar zgodilo, je bilo čutiti strašno. Nobeno prepričevanje ni pomagalo, da ni ravno verjetno, da bo nov potres kmalu. Ko je bil jeseni istega leta še eden, tistikrat dopoldne v šoli, in smo vsi v paniki zbežali iz stavbe, ker se je po nekaterih učilnicah krušil omet in odpadal s stropov, je potres v mojem zavestnem in nezavednem polju razmišljanja v velikem naskoku zasedel prvo mesto med strahovi. Predvsem pa ni držalo zatrjevanje, da se ne more spet zgoditi. Letošnji potres v Albaniji me je znova boleče spomnil na to, da imam ta strah še vedno v sebi.

Prav potres me je napeljal na razmišljanje o strahovih, ki zaznamujejo naša življenja vse od mladih nog in nas ne zapustijo do starosti. Krojijo številna življenja, mnogi se z njimi ne znajo ali ne zmorejo spopasti, nekateri se jih niti ne zavedajo. Včasih nas hromijo in ne dovolijo, da bi živeli drugače, včasih pa silijo v nerazumno pogumna dejanja, tudi agresijo. Veliko je takih, ki jih nosimo s seboj že od otroštva. Strah pred temo, pred tem, da bomo sami in zapuščeni, pred velikimi psi, klovni, ognjem ali vodo.
Vedno sem se spraševala, zakaj so pravljice tako strašne, polne hudih stvari, včasih dosti hujših od tistih, ki so se dogajale meni kot otroku. Jokala sem ob pravljici o zajčku, ki mu je lisica vzela hišico in mi jo je pripovedovala mama, preden sem zaspala. Ob njej sta se uspavala tudi moja otroka. Najstrašnejše pravljice pa so bile tiste iz knjige Tolovaj Mataj, ki sem jo našla na podstrešju pri stari mami. Čeprav me je bilo ob njih groza, nisem mogla odložiti knjige. Vlekli sta me tista surovost in neizprosnost pravljičnega sveta, ob katerih so moji strahovi postali manjši in manj resnični. In prav zato dejstvo, da otrokom ravno pravljice pomagajo premagovati strahove, ne preseneča.

Napisane so tako, da jih otrok razume, postavljajo ga v položaje, v katerih mora reševati probleme, se soočati s strahovi in občutki nemoči. Premagati mora zmaje, poiskati skrite zaklade in se soočiti s hudobnimi pošastmi. Učijo ga o pomenu poštenosti, resnicoljubnosti in potrebi po tem, da pomagamo drug drugemu, da je treba spoštovati naravo, znanje, starejše. Imajo globlji pomen in vedno, naj bo še tako hudo, na koncu zmaga tisto, kar je prav.

Današnje pravljice za otroke se mi ne zdijo tako zelo krute kot tiste, ob katerih so odraščale moje generacije in tudi še generacije mojih otrok. Tako kot se je spreminjala vzgoja, tako so tudi pravljice bolj zavite v celofan, izogibajo se tem, ki jih najdemo v pravljicah bratov Grimm, in tudi manj črno-bele so postale. Prilagodile so se miselnemu svetu in spremembam v družbi. Kdo pa še ve, kdo so to pestrne in pastirci ter dekle in hlapci. Še vedno imamo kralje, kraljice in mnoštvo princev in princes, magične živali in neraziskane svetove. Mnogo njih je napisanih in usmerjenih v reševanje novodobnih strahov otrok, od strahu pred zobozdravnikom ali pa pred cepljenjem, dotikajo se tudi okoljskih tem. Pravljice za otroke so se posodobile in rešujejo druge dileme, kar je prav.



Čudovita knjiga Roberta Fulghuma Vse, kar moram vedeti, sem se naučil v vrtcu nas uči tudi o tem, kako zelo so pomembne stvari, ki se jih naučimo v mladih letih. K temu sodi tudi spopadanje s strahovi. Zdi se mi, da smo današnji odrasli, kljub pravljicam, ki jih je bilo v naši mladosti obilo, zamudili kakšno lekcijo iz te tematike. Predvsem tisto, ki bi nas naučila, da moramo zaupati vase in razmišljati o tem, kako bomo reševali probleme, se soočali z izzivi in si včasih priznali, da ne znamo najti poti samo zato, ker nas je strah. Strah prihodnosti zase in za svoje otroke. Strah pred tem, da bomo zboleli, se postarali in ostali sami. Strah pred tem, da bomo ostali brez doma, denarja, službe, prihodnosti. Vse to so stvari, ki se v življenju zgodijo, pa četudi vedno naredimo vse prav. To so situacije in trenutki, za katere bi morali biti opremljeni z znanjem in modrostjo, kako ravnati, kam se obrniti, kje poiskati pomoč, če ne zmoremo sami. Predvsem pa si priznati, da nas je strah, se zavedati, da je strah tisti, ki nas hromi, in pogledati nanj malo bolj od daleč. Saj poznamo tisto ljudsko modrost, da je strah od znotraj votel, zunaj ga pa nič ni. A če ne znamo ustvariti potrebne distance, je presneto resničen.

Ta trenutek se zdi, da živimo v prepričanju, da se nam v deželi pod Alpami ne more zgoditi prav nič hudega. Imamo dobre rezultate kot država, kot poroča Umar, se bo letos gospodarska rast umirila na 2,8 odstotka in bo v prihodnjih dveh letih ostala podobna, rast zasebne potrošnje pa je ostala razmeroma visoka in se bo ob nadaljnji zmerni rasti izvoza še naprej krepila. Umar sicer opozarja tudi na negativna tveganja v mednarodnem okolju, a je videti, da na ta opozorila nismo pretirano pozorni.
Gospodarstveniki, ki se še dobro spomnijo ne tako davne krize, so previdni v svojih napovedih. Ko iz dneva v dan v našem časopisu pišemo o ohlajanju evropskih trgov, zlasti tistih v avtomobilski industriji, je videti, kakor da že malce pretiravamo.
Od tega, kako hitro se bodo posledice ohlajanja na svetovnih trgih prelile tudi k nam, je odvisno, kako hitro se bomo spet soočali z bolj bazičnimi skrbmi in bojaznimi. Pravljice za premagovanje strahov takrat ne bodo dovolj.

-------------------------------------------------------------------
Nataša Luša je glavna direktorica Dela.