Časopis, kdo bo tebe bral

Proces, o katerem danes vsi govorijo in pišejo, je digitalizacija. Svarijo nas, da za nas ni prihodnosti, če se ne bomo digitalizirali. Na videz čudežno zdravilo, ki lahko reši vse težave tega sveta. In pa zelene tehnologije seveda. Evropsko in svetovno gospodarstvo se ohlajata, do nas prihajajo skrb vzbujajoči podatki, za koliko odstotkov se je že ali se bo zmanjšalo povpraševanje v tej ali oni industriji, in lahko beremo o ukrepih, ki jih načrtujejo ali sprejemajo vlade in podjetja po svetu, da bodo ublažili posledice padca gospodarske rasti. Mnenja o tem, kako dolgo naj bi trajala ta ohladitev, so različna, nihče pa ne zna napovedati prihodnosti.



Padci gospodarske rasti so nekaj, s čimer se časopisna industrija spopada že desetletja. Zmanjšanje števila prodanih izvodov časopisov, ki se na letni ravni meri od pet do dvajset odstotkov, je realnost, ki kroji usodo velikih založnikov in jih sili k premisleku, kako se lotevati posla v tako spremenjenih okoliščinah. Svet se je v času, odkar so se novice preselile na splet, zelo spremenil. Predvsem pa postal zelo hiter. Ljudje so spremenili svoje bralne navade, čas, ki so ga pripravljeni nameniti branju časopisa ali branju nasploh, se zmanjšuje. Danes tudi izobražen človek na pomembnem položaju brez sramu prizna, da ne bere, da novice spremlja na brezplačnih portalih in da mu to zadošča. Strokovnjaki opozarjajo na neločljivo povezanost razvoja možganov in branja ter na to, da je znanje mogoče kakovostno pridobivati le z branjem, in to s papirja, a videti je, kakor da niso uspešni v družbi, v kateri je treba vse konzumirati hitro, do vsega dostopati brez ovir in predvsem brez truda. Zelo natančno sem si ogledala prispevek o novih učnih metodah za osnovnošolce na Finskem in se zgrozila, da ne učijo več pisanja, temveč zgolj tipkanje, ta model pa predstavljajo kot izjemen v pristopu do šolanja sedanjih otrok. Tudi velika večina ameriških dvanajstletnikov ne zna brati pisane pisave.

Prekletstvo in blagor spleta je v njegovi »brezplačnosti«. In če se je ves svet poenotil glede tega, da glasba in film na spletu ne moreta biti brezplačna, tako enopomenskega poenotenja glede vsebin, ki jih ponujajo časopisni založniki, ni. Pa je kakšna razlika med časopisom, ki ga vzamete v roke, in tistim, ki ga prikličete na zaslon vašega telefona ali tablice? Ta isti časopis je nekdo napolnil z vsebinami, ta nekdo je bil novinar, fotograf, urednik, ta isti članek je nekdo uredil, lektoriral, opremil z grafiko. Res je, da ni stroškov papirja, tiska in distribucije, a ti stroški predstavljajo manjši del stroškov izdelave časopisa. Največji strošek odpade na ljudi, torej tiste, ki ustvarjajo vsebine. Kakšna je torej razlika?



Tudi zato, ker obstajajo spletne strani, ki ponujajo »brezplačne vsebine«, ki so financirane iz drugih virov, na primer javnega denarja, namenjenega javni televiziji in radiu, obstaja ta lažna percepcija, da so »novice« na spletu brezplačne. Ponekod po Evropi so sodišča že odločala (in odločila), da javno financirana radiotelevizija ne sme ponujati brezplačnih vsebin na spletu, ker s tem povzroča nelojalno konkurenco založnikom, ki svojo dejavnost opravljajo kot gospodarsko dejavnost. Pri nas smo še daleč od tega.

Če sem pred dobrim letom malo naivno razmišljala o tem, kam nas bo pripeljalo vztrajno nižanje prodanih naklad zaradi povsem spremenjenih razmer na tržišču in kakšne bodo posledice, se mi danes zdi, da tudi digitalizacija ne more biti odgovor na vsa vprašanja. Sicer je odlična priložnost za časopisno založniško dejavnost. Moderne rešitve omogočajo, da izdelavo časopisa avtomatiziramo, skrajšamo procese, nadomestimo rutinska opravila, zmanjšamo stroške. To tudi delamo. Če je bilo še pred tremi leti v naši hiši digitaliziranih zelo malo procesov, jih je danes vse več. V kratkem času smo dosegli zelo velik razvoj. Digitalizacija za nas pomeni, da lahko delno nadomestimo stroške dela in skrajšamo čas izdelave. Neizogibna posledica tega razvoja je zmanjševanje potrebnega dela – o tem se pri navajanju vseh prednosti tega procesa govori malo manj ali sploh ne in tudi celovitih rešitev za tiste, ki so opravljali delo, ki je nadomeščeno z avtomatiziranimi procesi, še nimamo.

Vsaj v naši panogi bomo kmalu dosegli mejo, ko procesov ne bo več mogoče avtomatizirati. Takrat bomo dosegli točko, ko se bomo morali vprašati, kako in kakšne vsebine bomo sploh še lahko ponujali. Zadnja leta so pokazala, da je izpade v prihodkih iz prodanih tiskanih izvodov časopisov zelo težko ali nemogoče nadomeščati z dohodki, ki jih ustvarjamo iz digitalnih naročnin, in to velja za ves svet. Največji svetovni založniki se spopadajo z vprašanjem, kako prestrukturirati podjetja, da bodo kos novi realnosti.

Obstaja točka, ko tudi zmanjševanje stroškov ne prinese več zadovoljivih učinkov. Tudi ko bomo optimizirali vse procese in bomo sposobni dnevno na trg poslati časopis, ne glede na to, ali bo tiskan ali v digitalni obliki, ki bo narejen profesionalno, po meri in potrebah bralcev, z najnižjimi možnimi stroški, bomo soočeni s tem, da enostavno ne bo več tistih, ki bi ga brali, oziroma bo teh premalo. Pišem o scenariju, ki me navdaja z veliko zaskrbljenostjo, saj postavlja resno vprašanje, kam gre naša družba. Zavedam se, da se je vsaka doba ukvarjala z velikimi tehnološkimi spremembami, da je prav v času, v katerem živimo, razvoj neverjetno hiter in da se mu je treba zelo hitro prilagajati. Vendar se mi zdi, da v imenu razvoja opuščamo stvari, ki bi v prihodnosti lahko imele na človeka veliko večji vpliv, kot se nam zdi zdaj. Digitalizacija je naši dejavnosti prinesla neslutene možnosti za razvoj, a je hkrati na svoj način požrla svoje otroke. Za koga bomo delali časopis, če ga nihče ne bo bral?

.......................
Nataša Luša je glavna direktorica Dela.

Prispevek je mnenje avtorice in ne izraža nujno stališča uredništva.