Poštar ne zvoni samo dvakrat

Načelno dolgočasna spletna stran javnih naročil je lahko zanimiva, včasih tudi novinarsko adrenalinska. Zavezanci k javnemu naročanju, torej vsi porabniki davkoplačevalskega denarja, na spletu vsak dan objavijo več deset razpisov. Pozno popoldne na začetku tega tedna, torej dan pred državnim praznikom, med brskanjem na portalu naletim na zanimiv razpis Pošte Slovenije. Državna družba je objavila razpis za nakup več kot 300 skuterjev znane italijanske blagovne znamke, ki jih bodo uporabljali poštarji.

Iz odločitve je razvidno, da so prejeli zgolj eno ponudbo, očitno pisano na kožo točno določenega ponudnika. Zato me je zanimalo, za katero družbo gre, kako posluje, kdo je lastnik in koliko časa že poslujejo z državnim monopolistom. Z aplikacijo Erar ugotovim, da je Pošta izbrala podjetje, s katerim sodelujejo že pet let, in da je družba tako zaslužila že več kot štiri milijone evrov. Na Pošto Slovenije naslovim vprašanja o razpisu. Ker vem, da dan po prazniku ne bodo mogli odgovoriti na moja vprašanja, jih zaprosim, naj mi odgovorijo do četrtka.



V sredo dopoldne zazvoni telefon, a me ne kliče poštar. Na drugi strani je podjetnik izbranega obalnega podjetja, ki ga ne želim razkriti. Sam namreč natančno ve, kdo je in zakaj me je klical, pa tudi, kako je želel vplivati, da zgodbe o poslu s Pošto Slovenije, vrednem dobrega milijona evrov, ne bi razkrili v časopisu. Podjetnik hiti s pojasnjevanjem, da so bili kot edini izbrani zato, ker drugo podjetje, ki je prav tako sodelovalo na razpisu, ni izpolnjevalo določenih pogojev. Še več, trdi, da je konkurenčno podjetje (ki jim je očitno skočilo v državni zelnik), na razpisu ponaredilo dokumentacijo o homologaciji skuterjev, zato naj bi jih iz postopka izločili.

Zgodbe seveda nisem vzela za suho zlato, me je pa zanimalo, kako podjetnik ve, da sem pri naročniku poizvedovala o podrobnostih razpisa. Druge obrazložitve od te, da so podjetnika že v sredo zjutraj s Pošte obvestili, da sprašujem o domnevno spornem izboru, ni. Dan pozneje, torej v četrtek, sem prejela odgovore na vprašanja, a tu se zgodba, vsaj saj po mojem mnenju, ne konča.



Strokovnjaki so me namreč opozorili, da so izbrani skuterji znane italijanske blagovne znamke, ki jih bo kupila Pošta Slovenije, ne glede na zahtevano dodatno opremo, prilagojeno poštarjem, pretirano dragi. Po njihovem mnenju pa ni nič nenavadnega, da se pri tovrstnih razpisih tehnični pogoji v dokumentaciji določijo tako, da lahko sodelujejo že znana podjetja oziroma ozek krog ponudnikov.

Ob tem sem se spomnila tudi februarske afere o več kot desetletnem kartelnem dogovarjanju večjih avtomobilskih trgovcev z avtomobili francoske blagovne znamke. Trgovci naj bi si v postopkih javnega naročanja delili naročnike za storitve popravil oziroma vzdrževanja vozil omenjene znamke. Menda se ponudniki, ki sodelujejo na razpisih, med seboj načelno dogovorijo, da bo enkrat na razpisu posel dobil prvi ponudnik, na drugem drugi in na tretjem tretji. In tako je krog sklenjen.

Ena izmed napak pri javnem naročanju so gotovo cene izdelkov (ali storitev), ki so glavno merilo pri izboru ponudnika. Pa tudi, da se že ob sklenitvi pogodb sklepajo dodatni aneksi, ki naročila pozneje podražijo. Po mnenju strokovnjaka za javno naročanje v zakonodaji ne bi bilo treba nič spremeniti, ker je, kot pravi, dobra. »Zakonodaja namreč cene ne določa kot edinega merila za izbor, ampak je edino merilo ekonomsko najugodnejša ponudba. Vendar se naročniku dopušča, da lahko tudi kot ekonomsko ugodno določi zgolj in samo ceno. Ta pa je z vidika evropske pravne zakonodaje le izjema in ne pravilo,« pojasnjuje. In rešitev? Najbolje bi bilo, da bi med pogoji na razpisu določili tudi minimalne reference ponudnika, kar bi posledično pomenilo več ponudnikov.