Podjetja potrebujejo delavce takoj

Kadrovski bazen v Sloveniji je izčrpan, da je rezerva v šolskem sistemu za neproizvodna podjetja, sem pisal zadnjič. Delavcev za delo na gradbišču ni (tu ne morejo pomagati niti zloglasni »gazde«, ki so delavce včasih posredovali), nič bolje ni, če kdo išče več proizvodnih delavcev. Če je bila še pred nekaj leti Polzela, nekdanja tovarna nogavic regijska socialna bomba, ki je zatresla vlado, so si kader, ki je tam postal brezposeln, potiho prisvojila druga podjetja v okolici te propadle tovarne.

{embed_iframe}https://services.delo.si/enovice/prijava/{/embed_iframe}

Na zavodu za zaposlovanje so le še ljudje z veliko smole (izobrazba, pomanjkanje delovnih izkušenj, nekatere zdravstvene omejitve) ali pa taki, ki sodijo med starejše in so zaradi zastarele delovne zakonodaje zaščiteni, a hkrati za delodajalce predragi. A to je že druga zgodba, vrnimo se k tujcem, ki jih podjetja potrebujejo.

Preberite tudi: Zaposlovanje Hrvatov

Zavod za zaposlovanje je v prvih devetih mesecih letos izdal 13.440 delovnih dovoljenj, to je 900 več kot v celotnem lanskem letu. Veliko večino so jih dobili državljani BiH za delo v gradbeništvu in predelovalnih dejavnostih, poleg državljanov držav na področju nekdanje Jugoslavije pa na delo prihajajo Bolgari, Romuni in – vsaj meni zanimivo – skoraj tisoč Italijanov.
Mnenja, ali so postopki dovolj hitri, so različni, dejstvo pa je, da podjetja delavce potrebujejo takoj in v tem primeru mora administracija podati roko podjetjem. V nekaj mesecih se okoliščine lahko precej spremenijo, verjetno na slabše. Takrat podjetja delavcev ne bodo potrebovala.



Na področju delovne sile se odpirajo povsem nova področja, takšna, na katere v zadnjih 30 letih nismo bili navajeni. Zelo aktualen je prihod delavcev s Kitajske. Če so v Slovenijo tradicionalno prihajali ljudje z Balkana in v nekaterih primerih ljudje iz okoliških držav (Avstrija, Nemčija ...) predvsem v podružnice svojih podjetij, je zdaj povsem realno, da prihajajo oziroma bodo prišli kitajski državljani, denimo v Gorenje, ki je postalo del skupine Hisense. Ali pa morda iz Ukrajine, od koder so novi lastniki perutninskega podjetja Perutnine Ptuj, v prihodnosti pa morda še iz katere druge, kot je Turčija – za Slovence eksotične, države. Kako smo administrativno pripravljeni na ta zalogaj? Se bodo znali odzvati, če bodo dobili dokumente, na katerih so kitajske pismenke, cirilica? Ali imamo s temi državami dogovore, kdo in koliko se lahko zaposluje v Sloveniji in obratno.

Pametno bi bilo, da se administracija (upravne enote, inšpekcije, policija) s podjetji pogovarja in jim poskuša zagotoviti kakovosten servis, po potrebi spremeniti zakonodajo (to je jasno v domeni državnega zbora). Nekoliko smešno pa je, če mora podjetje – to je bilo nazadnje v primeru Gorenja – proaktivno povabiti delovno inšpekcijo in policijo, da preverijo, ali je vse v redu.