Slovenci smo pred prelomnim datumom, ko se začno uporabljati nova, vseevropska pravila varstva osebnih podatkov, zaskrbljeni in nejevoljni. Ne vemo natančno, kaj nam bo prinesla splošna uredba GDPR, niti tega, ali smo sami storili dovolj, da bomo ohranili vse zaželene elektronske povezave, kontakte, kartice zvestobe (z dobroimetji in ugodnostmi vred). Pravzaprav šele zdaj odkrivamo, kje vse smo že pustili svoje sledi.
Odkrivamo jih v množici sporočil, s katerimi podjetja, ponudniki blaga in storitev, v zadnjih tednih dan za dnem zasipajo naše elektronske predale in pametne telefone. Najprej nam je godilo, ker so nas začeli jemati resno, zdaj pa nam je množica prošenj za potrjevanje vezi zrasla čez glavo. A brez skrbi, to ni bistvo nove ureditve, niti ne bo trajalo večno.
Uredba je pravniška težkokategornica, tehnicistična, neprebavljiva za pravno nepodkovano javnost, a njen cilj je – nasprotno – jasen in preprost: odpraviti tveganja za zlorabo podatkov – naših, naših bližnjih, naših otrok. Pot do cilja pa nujno vodi skozi purgatorij: odnose z upravljavci podatkov je treba postaviti na nove temelje.
A čeprav je presečni datum zakoličen in se ve, da niti podjetja niti posamezniki vsega dela ne bomo opravili do roka, še ni konec sveta. Če katerega od snubcev prezremo, nas najbrž ne bo zbrisal že 25. maja zjutraj, ampak nas bo še opomnil, kaj nam je storiti. Ali nam bo ponudil novo kartico, nov pristop. To je pač v njegovem interesu. Zagotavljanje skladnosti z uredbo je namreč proces, ki se ne konča. Uspeh je, če se potrošniki zavemo svojih sledi in svojih pravic, podjetja pa, da dokažejo, da razumejo in odgovorno sprejemajo nov vzorec razmišljanja. Z izvedbenimi podrobnostmi se bomo ukvarjali še dolgo.
Komentarji