Olajšanje v Bruslju

V dneh, ko se morajo številni komisarski kandidati na zaslišanjih spopadati z očitki, tudi o finančnih škandalih ali pomanjkljivi vsebinski pripravljenosti, je bil nastop Janeza Lenarčiča izstopajoč. Ne samo z dolgoletnimi izkušnjami na mednarodnem odru, ampak tudi s temeljitimi pripravami je očitno navdušil člane pristojnega parlamentarnega odbora za razvoj. Zaslišanje je potekalo brez vsakršnih zapletov in parlamentarna ocena je pozitivna.

Zaslišanja sicer spremlja veliko političnega taktiziranja in obračunavanje med strankarskimi družinami, ki v ocenah kandidatov držijo druga drugo v šahu. Niti kandidatom iz najpomembnejših držav, kot je Francozinja Sylvie Goulard, ki naj bi prevzela vplivno področje notranjega trga, ni nič odpuščeno.

Čeprav je Lenarčič vštet v tabor liberalcev, ni bil del političnih igric, zaradi katerih utegne kateri od kandidatov na koncu ostati brez položaja. Tako s svojo poklicno potjo kot z odgovori na vprašanja ni odpiral prostora za napade. Na koncu se je še pošalil, ko je odgovoril na legendarno ameriško zbadanje stare celine v režiji Henryja Kissingerja, ki se je vprašal: »Koga naj pokličem, ko želim govoriti z Evropo?« Lenarčič je visoko v zrak dvignil številko evropskega centra za odzivanje v nujnih primerih, ki bo pod njegovo pristojnostjo. Evropski poslanci so nato nastop navdušeno pozdravili z aplavzom.

Lenarčičev resor, ki v bruseljski hierarhiji ni posebej zaželen, saj je zahteven in ne zagotavlja prestiža, že tako ni politično občutljiv. Bolj posredno je povezan z migracijami, ki so v EU tema razdora. Tudi glede tega je odgovarjal suvereno. Po grenki izkušnji pred petimi leti, ko je kot edina padla slovenska kandidatka Alenka Bratušek, je tak razplet kot olajšanje. Lenarčič prihaja na položaj v bruseljsko palačo Berlaymont verodostojno in brez prtljage, ki bi obremenjevala njegovo delo.

To bo – kot je pokazalo tudi zaslišanje – ukvarjanje s številnimi področji in tegobami sodobnega sveta, ki nikakor niso rešljive na kratki rok. Katastrof je čedalje več in vse bolj intenzivne so. Kot komisar pogosto ne bo imel veliko manevrskega prostora, saj bo ukleščen med voljo vplivnega bruseljskega uradništva in širše cilje, ki bodo postavljeni na drugih ravneh odločanja. Poleg tega bo v domači javnosti obravnavan kot Slovenec, ki bo moral skrbeti za slovenske interese.

Od komisarjev se načeloma pričakuje, da potni list pustijo pri vratarju palače Berlaymont in ne delajo za nacionalne cilje, marveč kot Evropejci za celotno Unijo. Zlasti večje države ne skrivajo lastnih interesov pri komisarjih in seveda ni naključje, da naj bi bila Francozinja pristojna za obrambno industrijo. Lenarčič pa je v zadnjih letih, ko je bil stalni predstavnik Slovenije, že tako spoznal, kako spolzek je bruseljski parket.

Pri politično najbolj kočljivih temah je Slovenija potegnila kratko. Zato je prihod nove evropske komisije lahko priložnost za nov začetek.