Okrnjene benefikacije

Na začetku tretjega tisočletja so v Sloveniji dotedanjo beneficirano delovno dobo za delavce, ki opravljajo težja dela, zamenjali prispevki za poklicno zavarovanje. Seznam poklicev je ostal nespremenjen, zato so na njem poleg voznikov avtobusov v linijskem prometu in voznikov težjih tovornjakov v prevozniških podjetjih tudi, na primer, vozniki trolejbusov in tramvajev, ki jih v Sloveniji že desetletja ni več.

Ob spremembah pokojninske zakonodaje – tudi sedanji – je (bilo) predvideno, da bo pripravljen ustrezen pravni akt, s katerim bodo določena delovna mesta, za katera se plačuje prispevke za poklicno zavarovanje. A je leta 2012 samo komisija Zpiz zožila pogoje za plačilo prispevkov za voznike; za delodajalce je to zavezujoč akt, v sindikatih trdijo, da ne more posegati v obseg pravic. Višje sodišče je v teh dneh sindikatom vzbudilo upanje in zavrnilo revizijo pred letom sprejete pravnomočne sodbe ljubljanskega sodišča v primeru LPP. Mariborsko sodišče je pred časom tožbo voznikov zavrnilo. Ministrstvo je nad odločitvijo višjega sodišča nekoliko presenečeno.

LPP po lanski sodbi prispevke tekoče plačuje, za nazaj je – od 1500 evrov do 1800 evrov za vsako leto – to javno podjetje do zdaj plačalo samo 53 individualnim tožnikom. Vozniki v drugih podjetjih iščejo pravico z več deset odprtimi tožbami, sindikati pa s prstom kažejo na državo, ki vse do zdaj ni pripravila zavezujočega akta. In tako prevozniška podjetja prispevkov praviloma ne plačujejo, če pa že, samo po že tako ostrih merilih o šestdeset tisoč prevoženih kilometrih na leto, ki se jim je mogoče tudi izogniti (s premeščanjem voznikov na krajše linije, na primer).



Še slabše se godi voznikom težjih tovornjakov – od okoli 20.000 morebitnih prejemnikov so bili prispevki na Kad nakazani le sedeminsedemdesetim! Saj so delovni pogoji v klimatiziranih kabinah verjetno res boljši kot pred pol stoletja, plače pa ob pomanjkanju voznikov očitno ne. In da, vozniki menda niso edini, ki jim delodajalci prispevkov za poklicno zavarovanje ne plačujejo. Za svoje vojake, policiste in gasilce, na primer, država poskrbi, drugače pa je pri drugih poklicih, kjer se s spremenjeno sistematizacijo težko delo livarja, na primer, lahko »olajša«. Pa bi ustrezen državni akt, ne Zpizov, to lahko reguliral že včeraj, ne šele pojutrišnjem.