O (novinarskih) standardih

»Čim bolj je trditev škodljiva za ugled, tem temeljiteje mora novinar raziskati dejstva, ki jo podpirajo.«

Čeprav po vzoru božjih ne obstaja deset novinarskih zapovedi, vsaj ne črno na belem, velja uvodna premisa pri novinarskem delu gotovo za eno najpomembnejših. Nedavno jo je zapisalo tudi naše ustavno sodišče, in sicer v obrazložitvi svoje odločitve, da zavrne pritožbo Dela na izrečeno sodbo vrhovnega sodišča, ki je časniku »zaradi okrnitve ugleda tožnice« naložilo plačilo 10.000 evrov odškodnine. Tožnica je bila stranka SDS. Šlo je za članek z naslovom »Denar iz Patrie ni končal pri Janezu Janši, temveč v njegovi stranki SDS«, ki ga je Delo v ponedeljek, 23. novembra 2009, objavilo na naslovnici.



»V zadnjem letu je ta časopis osvetlil vpogled v odločitve, ki so ZDA pripeljale v Irak. Proučili smo pomanjkljivosti ameriških in zavezniških obveščevalnih podatkov, zlasti glede iraškega orožja in morebitnih iraških povezav z mednarodnimi teroristi. Proučili smo obtožbe o lahkovernosti administracije in zavajajoči propagandi. Čas je, da isto luč usmerimo nase.«

– S temi besedami so uredniki New York Timesa (NYT) začeli članek z naslovom »Z uredništva; The Times in Irak«, ki je bil 26. maja 2004 objavljen na njihovi spletni strani in na deseti strani tiskane nacionalne izdaje.

Ta luč je sicer pri pregledu več sto člankov, ki so izšli pred ameriško invazijo na Irak ter v zgodnji fazi te kontroverzne vojaške operacije, osvetlila »ogromen del novinarstva, na katerega smo ponosni«. A osvetlila je tudi veliko poročil različnih avtorjev o domnevnem iraškem orožju za množično uničevanje, torej razlogu za ameriški napad na Irak, pri katerih »rigorozni novinarski standardi niso bili v celoti upoštevani«.



Pri NYT so priznali, da so bili delno odvisni od informacij obveščevalcev, tudi iraških političnih izgnancev, ki so si prizadevali za spremembo režima v Bagdadu, torej ljudi, o katerih verodostojnosti ali vsaj objektivnosti bi morali podvomiti. Še posebno ker je šlo hkrati za plačane vire Busheve administracije. Vendar niso.

Priznanje NYT, da so verjeli (ali želeli verjeti) ne dovolj preverjenim virom, je bil drugi udarec za ta svetovno ugledni časopis v slabem letu dni. Že prej je namreč odmevalo razkritje, da si je eden njegovih eminentnih novinarjev nekatere nosilne zgodbe preprosto izmislil ali jih preprosto prepisal. Takratni urednik je moral odstopiti.

Mea culpa urednikov New York Timesa ni bilo ne prvo, še posebno pa ne zadnje opravičilo v zgodovini novinarstva. Ne tako dolgo tega se je moral zaradi svojega novinarja, obdarjenega s preveč kreativne domišljije, opravičevati slavni nemški Spiegel. Ni tolažba, pa vendar: tudi najuglednejšim medijem se dogajajo hotene in naključne napake, vzponi in padci, bolj in manj slavna obdobja, namerno in nenamerno zavajanje javnosti, servilnost do interesov politične in ekonomske moči ter različne vrste instrumentalizacije. Tudi največji se ne morejo izogniti vprašanjem o profesionalnih in etičnih standardih, verodostojnosti in pogumu, interesih in pritiskih lastnikov, spoštovanju novinarske avtonomije, preživetvenem kompromisarstvu in tako naprej.

V tem kontekstu svetovnih medijev zato ni nobene potrebe, da bi se sprenevedali glede slovenskih. To velja tudi za zgodovino Dela, nekdaj in danes osrednjega slovenskega časnika. Lani smo praznovali njegovo častitljivo obletnico in z njo dosežke nekaj novinarskih generacij. S stališča obrtniškega profesionalizma je bilo Delo vedno na vrhu domače medijske piramide, politično-ideološko pa v povojnih desetletjih bolj ali manj strogo nadzorovan in voden časopis. Vsega na srečo ni bilo mogoče nadzorovati. In to je bila tudi priložnost za pogumne posameznike, ki so v vrsticah ali med njimi širili meje dovoljenega in še dopustnega, tudi (samo)cenzure. V svetu, ki je novinarje sistemsko opredeljeval kot družbenopolitične delavce, v praktičnem življenju pa silil v oportunizem, je bila to nemalokrat hoja po robu.

Temu je treba seveda dopisati, da je Delo v času demokratizacije in osamosvojitve konec osemdesetih let odigralo izrazito pozitivno vlogo. Navsezadnje je ob osamosvojitvi staro razredno geslo »Proletarci vseh dežel, združite se!«, ki je več let krasilo vrh naslovne strani časopisa, simbolno zamenjalo z nacionalno kohezivnejšim in ideološko nevtralnim »Samostojen časnik za samostojno Slovenijo«.

A pri tem je treba dodati, da se, ko je bil za to še oziroma, če perspektivo obrnemo, že čas, Delo – in enako velja za večino slovenskih medijev – ni jasno distanciralo od svoje vloge pred demokratizacijo. Še posebno se ni opravičilo tistim posameznikom, ki bi se jim moralo. Kot da bi se ustrašilo povedati tisto, kar zrelim očem ne more in ne sme več biti skrito. Tu mislim predvsem na Edvarda Kocbeka, proti kateremu je Delo ob njegovi sedemdesetletnici leta 1974 na videz brez pravega vzroka uprizorilo silovit, kar trinajst tednov trajajoč medijski linč.

Ko so se napadi na Kocbeka umirili, je marca 1975 v Trstu v uredništvu Borisa Pahorja in Alojza Rebule izšla znamenita knjižica Edvard Kocbek – pričevalec našega časa, v kateri je Kocbek prvi javno na Slovenskem spregovoril o množičnih povojnih pomorih. Sledil je ponovni, več mesecev trajajoč Delov medijski napad. Kocbeka sicer niso zaprli, so pa zato njegova prijatelja, Delovega novinarja Viktorja Blažiča (1928–2014) in sodnika Franceta Miklavčiča (1921–2008). In Viktor Blažič, ki ga Delo takrat ni v ničemer zaščitilo, celo nasprotno, je drugi, ki bi si zaslužil opravičilo. Ni ga dočakal. Resnici na ljubo je treba zapisati, da si je zanj v devetdesetih prizadeval tedanji odgovorni urednik Tit Doberšek, a v uredništvu za to simbolno gesto ni dobil podpore. Ali je bila na delu cinična distanca, nelagodje ali kaj tretjega: o tem lahko samo ugibamo.



Kot zapisano v uvodu, je decembra lani ustavno sodišče zavrnilo pritožbo Dela na izrečeno sodbo vrhovnega sodišča v zvezi s člankom »Denar iz Patrie ni končal pri Janezu Janši, temveč v njegovi stranki SDS«. Ustavno sodišče je s tem, ko je zavrnilo, da bi presojalo o upravičenosti 10.000 evrov visoke odškodnine, ki jo je Delu poleg opravičila zaradi članka naložilo vrhovno sodišče, pritrdilo ugotovitvam predhodnih sodišč. Med njimi, da se je avtor članka zavedal, da njegovo besedilo »ne vsebuje resničnih informacij, istočasno pa tudi, da bo objavljena informacija močno odmevala ter bo imela velik vpliv v slovenskem javnem in medijskem prostoru«.

Delo je odškodnino v tem desetletje trajajočem vrtenju sodnih mlinov sicer plačalo že pred časom. Opravičila, ki ga je bilo dolžno objaviti poleti 2017, pa ni objavilo na dostojnem mestu, ampak ga je odtisnilo na dno rubrike Pisem bralcev.
Patria ni bila edina naslovna tema, zaradi katere je Delo prišlo na sodišče. Druga je bilo pisanje o domnevnem sinu kardinala Franca Rodeta poleti in jeseni leta 2012. Zadeva se je po Rodetovi tožbi končala s poravnavo in z objavo opravičila na naslovnici.

Delo je upravičeno ponosno, če si izposodim besede urednikov NYT, na svoje številne novinarske dosežke. Naj gre za preteklost ali sedanjost. Treba pa je priznati, da način pisanja o Patrii (in to ne glede na vsa še do danes neraziskana dejstva glede tega orožarskega posla) in o domnevnem Rodetovem sinu ter izrekanje trditev brez verodostojnih argumentov ni te vrste novinarstvo. V skladu z opravičilom NYT bi lahko rekli, da Delo takrat ni dovolj preverilo svojih virov, da je pisalo tendenciozno in da se je zavedalo, da to počne.

To niso standardi, za katere si na Delu prizadevamo danes.