Bilo je nekoč v deželnem dvorcu

»Završalo je v prvem nadstropju deželnega dvorca v Ljubljani, oživel je hodnik, ki vodi v dež. Zbornico, kakor da se pripravlja zborovanje deželnih poslancev. Obrazi izražajo nestrpno pričakovanje, kakor vselej, kadar je bilo pričakovati odločilne besede, ki je padla v prav tej zbornici in črtala od časa do časa usodo našega ljudstva.« – Takole vzneseno se je začelo novinarjevo poročilo, objavljeno za božič leta 1919 v Prilogi Slovenskega naroda.

Skoraj tri tedne pred tem zapisom je v sredo, 3. decembra, ob 9. uri zjutraj, jezikoslovec dr. Fran Ramovš, takrat star 29 let, stopil za kateder pred polno zbornico v poslopju kranjskega deželnega dvorca v Ljubljani. V slovenščini je predaval o historični gramatiki slovenskega jezika. Predavanje je trajalo eno uro. Ta dan, ki je obenem tudi rojstni dan Franceta Prešerna, zato velja za rojstni dan Univerze v Ljubljani. V torek bo torej postala stoletnica.

Ivan Ko–. je v Prilogi Slovenskega naroda, opisujoč prav ta dogodek, živahno nadaljeval: »Z obrazov nam je sijala svečanost, ko smo drhtajočim srcem pričakovali prve besede svojega predavatelja na svoji univerzi. Tišina je vladala v dvorani, oznanjujoč veliki praznik, ko je vstopil vseuč. prof. dr. Fr. Ramovš. Prijazen mladeniški obraz, živih oči, v katerega so včrtale izrazite poteze pravo podobo učenjaka-slavista Slovenca, nam je zasijal nasproti. Stopil je za kateder in izpregovoril …«

Dejstvo, da je imel čast prvega predavanja ob ustanovitvi univerze prav slovenist Fran Ramovš, izhaja iz njegovih mnogih prizadevanj za njeno ustanovitev. Na simbolni ravni pa je šlo seveda tudi za poudarjeno počastitev slovenskega jezika, v katerem bo ta univerza potem govorila vse do danes. Kako bo govorila v prihodnje, še ni povsem jasno.

A v dneh, ko se je rodila ljubljanska univerza, je potekal že osmi teden vsesplošne tiskarske stavke, zaradi katere časopisi tedne in tedne niso mogli izhajali. Tiskarji so zahtevali višje plače in jih na koncu tudi dobili. Ko se je stavka 10. decembra končala, še vedno pa so stavkali knjigovezi, ne Slovenec ne Slovenski narod – takratna časnika – o ustanovitvi univerze nista napisala besede. Če ne bi bilo navdušenega Ivana Ko–., ki je tri tedne po Ramovševem predavanju o njem pripravil poročilo, bi za ta dogodek sicer vedeli, o »drhtajočih srcih«, »prijaznem mladeniškem obrazu«, »živih očeh«, »gromkem odmevu govornikovega glasu« pa najbrž bolj malo.



Dostop do teh podatkov, stoletje nazaj odtisnjenih na časopisni papir, bi še pred leti zahteval nekaj truda, danes pa do njih ni težko priti. Povedano drugače: še nikoli ni bilo lažje priti. Dovolj je nekaj klikov na pametnem telefonu, tablici ali računalniku in že smo sredi izjemnega bogastva NUK-ove Digitalne knjižnice Slovenija, ki omogoča (večinoma) prost dostop do številnih časopisov in časnikov ter drugih publikacij.

Nekaj vsaj na videz protislovnega je v dejstvu, da je v času, ko se nad tiskanimi mediji, še poebno pa nad tiskanimi časniki zbirajo čedalje temnejši oblaki, časopisna dediščina na dosegu klika; dediščina, brez katere bi o svojem pretekliku vedeli precej manj, kot (lahko) vemo. Kaj bodo o današnjem času, vse bolj nepregledno razpršenem po neskončni digitalni površini lahko prebirali čez sto let, se lahko zdi zgolj retorično vprašanje, a to še ne pomeni, da bi ga smeli odvrniti z zamahom roke.

Če pustimo ob strani rezultate vse večjega števila raziskav o kognitivnih posledicah (ne)branja tiskanih knjig in drugih publikacij v primerjavi z branjem na spletu pri odraščajočih generacijah, je čisto dovolj, da se ustavimo pri še sveži domači raziskavi o bralnih navadah pri nas. Polovica Slovencev ne prebere več niti ene knjige na leto, število tistih, ki so se sami opredelili za nebralce, se je v zadnjih petih letih povečalo za štiri odstotne točke, v skupini od 25 do 34 let 62 odstotkov mladih bere v angleščini, v skupini od 18 do 24 let je takih kar 85 odstotkov.

Tudi vsi drugi podatki, od padanja prodanih knjig, izposoje v knjižnicah do obsežnosti domačih knjižnic in tako naprej, so alarmantni. K njim gre pridati še podatke o kupovanju in branju splošnoinformativnih časnikov – Dela, Dnevnika in Večera: povprečna dnevna prodana naklada vseh treh skupaj je okoli 60.000 izvodov, tistih, ki te tri časnike berejo vsak dan v tednu, je okoli 220.000 oziroma le še 14 odstotkov vsega prebivalstva. Vsi ti podatki niso alarmantni »le« za slovensko knjižno in časopisno založništvo kot tržni panogi, ampak za splošno intelektualno kondicijo celotne družbe. Zato bi morali glasno zvoniti vsi zvonovi: naj gre za tiste v izobraževalnih institucijah ali uradih, kjer nastajajo šolski kurikulumi, ali za tiste, kjer bi morali poskrbeti za pogoje, ki bi zagotavljali obstoj pluralnega in kakovostnega medijskega trga. Zdi se, da to nikogar ne zanima (več).



Osemtedenske stavke tiskarjev, ki je slovensko časopisje in knjige pred stoletjem, ko smo dobili svojo univerzo, prisililo v začasen molk, danes ne bi preživela nobena časopisno založniška hiša, najbrž tudi ne knjižna založba. Slovenski narod in Slovenec sta jo. Pri slednjem so se po koncu stavke sicer obrnili na »cenjene naročnike« in jim sporočili, da bodo posledice »ravnokar končane tiskarske stavke zelo občutno zadele vse slovenske časopise. Ako bi hoteli zvaliti vse novo breme na ramena cenj. naročnikov, bi morali dvigniti celoletno naročnino na Slovenca na najmanj 150 K.« Celoletna naročnina je takrat znašala 84 kron, mesečna pa sedem kron.

Nadaljevali so, da si tega ne upajo narediti, saj se zavedajo položaja svojih naročnikov, in da bodo poskušali izgubo pokriti s pridobivanjem novih naročnikov in zmanjšanjem obsega časopisa. Pa vendar: »Vsekakor bo treba poseči vsaj po delnem zvišanju naročnine in upamo, da ne bomo segli predaleč, ako bomo v novem letu zračunavali naročnino na Slovenca z 10 K na mesec.« Niso segli predaleč. Zadnja številka Slovenca je izšla 27. aprila 1945, Slovenskega naroda, ki je leta 1943 postal tedenska priloga časnika Jutro (ta je utihnil 4. maja 1945), pa 30. aprila istega leta. A ne zaradi premalo naročnikov, ampak zaradi nove oblasti, ki je te časnike ukinila. In nemudoma ustanovila svoje časopise ...

V nekdanjem deželnem dvorcu na Kongresnem trgu, kot se ta trg sredi prestolnice od leta 1991 ponovno imenuje (tako se je sprva imenoval med letoma 1821 in 1945), danes še zmeraj domuje ljubljanska univerza. Upajmo, da bo tako še dolgo. Kdo, kje in če sploh bo poročal o njenem naslednjem okroglem jubileju, pa je nekoliko bolj zagonetno vprašanje.