Neusmiljeni boj za delitev plena

Ministrica za infrastrukturo Alenka Bratušek zanika vplivanje na postopek izbire direktorja družbe Sodo. Vlada pa, da je akt o ustanovitvi družbe na njen predlog spremenila, ker se ji zdi prav, da bo z imenovanjem direktorja tega sistemskega operaterja distribucijskega električnega omrežja tudi politika ocenila, ali bo lahko sodelovala z izbranim prvim možem družbe v državni lasti. Torej bo politično potrdila – ali pa tudi ne – izbiro navidezno neodvisnih nadzornikov.

Čemu smo pravzaprav priča v teh dneh? Vsekakor prepletu neusmiljenega boja strank, posameznih lobijev in centrov moči za prevlado v državnih podjetjih. Koalicija je bolj ali manj previdno tiho, premier pa pravi, da ministrica za zdaj še uživa njegovo podporo. Če špekuliramo dalje, bi dogajanje lahko razumeli tudi kot poskus discipliniranja Bratuškove, ker je hotela doseči spoštovanje koalicijskega dogovora o delitvi vpliva med stranke v posameznih državnih podjetjih.

Sodo naj bi pripadal njej, družba Borzen (operater trga z elektriko), katere direktor je prav tako na prepihu, pa naj bi pripadla LMŠ. Prvi mož družbe je na njen vrh prišel v času vlade Mira Cerarja in je veljal za njegovega glavnega svetovalca za energetiko. Njegovo ime se je večkrat omenjalo ob imenovanju ključnih kadrov v energetska podjetja, zdaj je SMC oslabljena.

Pomenljivo je tudi, da je iz nadzornega sveta Soda odletel član, ki je blizu SD in je podpiral vizijo sedanjega direktorja Soda. Ta na tem položaju ostaja vse od ustanovitve družbe v času prve vlade Janeza Janše. V ozadju z različnimi interesi prepletenega dogajanja se dejansko skriva tudi boj za koncesije za vzdrževanje električnega omrežja med distribucijskimi podjetji in Sodom, ki na leto obrne pol milijarde evrov.



Kljub sedanjemu prerivanju se ne zdi, da bi bila Alenka Bratušek ogrožena. Kandidata za njeno zamenjavo bi težko našli. Naprej zato, ker je kadrovski bazen SAB precej prazen, kar se je pokazalo ob iskanju naslednika odstopljenega Marka Bandellija. Predvsem pa zato, ker bi njen morebitni odhod iz koalicije povzročil resno politično krizo. Drugo vprašanje pa je, kako uspešno se dejansko, skupaj s svojimi strici iz ozadja, z izzivi na ministrskem mestu sooča nesojena evropska komisarka.