Na pragu nove dobe na Hrvaškem?

V nagovoru petega hrvaškega predsednika ni bilo sledu o prepirljivcu, ki je sodeloval pri poglabljanju delitve hrvaške družbe. Namesto ideološke vojne ter delitve na naše in njihove je poudaril zdravi patriotizem. Ta ne temelji na toksičnem nacionalizmu, mitih, travmah in predsodkih. Domoljubje pomeni tudi spomin na žrtve domovinske vojne in antifašističnega boja, vojne pa so končane, je sklenil Zoran Milanović.



S spremembo na Pantovčaku naj bi nastopila nova doba tudi na Hrvaškem. Ta naj bi prinesla krepitev solidarnosti v družbi, pravičnejšo razdelitev nacionalnega bogastva in boj proti klientelizmu, kulturi laži in pohlepa. Čeprav je Milanović oznanil boj proti neenakosti in razredni stratifikaciji, Hrvaška ne bo postala čez noč dom za vse. Preteklo bo še veliko vode, da bodo pravnomočno obsojeni mogočneži končali za rešetkami in da strankarska izkaznica ne bo glavno priporočilo za pridobitev službe v javnem sektorju. To velja tudi za sporočilo, da ne sme biti noben državljan prestrašen, diskriminiran ali kakorkoli izključen, ker je drugačen.

Premier Andrej Plenković pričakuje trdo kohabitacijo z novim šefom države. Sodeč po Milanovićevih prvih potezah Hrvaški ne grozi nestabilnost zaradi vojne med dvema hriboma, Pantovčakom in Banskimi dvori. Milanović je sporočil, da ne bo izzival napetosti, zaostroval krize in oteževal političnih razmer. Tudi če ne bo izpolnil visokih pričakovanj ljudi, bo pripomogel k večji stabilnosti v družbi, če ne bo ustvarjal nove krize.

Novi predsednik je poudaril, da se bo v zunanji politiki osredotočil na tiste točke, na katerih je mogoče graditi sodelovanje in napredek. Po njegovem mnenju je takšnih točk neprimerno več kot tistih, ki Hrvaško oddaljujejo od sosedov in sveta, tudi ko gre za države, s katerimi ima največ nerešenih vprašanj. Hrvaške ne umešča v vertikalno povezan prostor od Jadrana do Baltika kot njegova predhodnica Kolinda Grabar Kitarović, ampak stavi tudi na njeno vpetost v regiji.



Čeprav je Milanović med predvolilno kampanjo poudarjal pomen partnerskih odnosov s Slovenijo, se gotovo zaveda, da čas še ni zrel za strateško zavezništvo med državama. Nezaupanje med Slovenijo in Hrvaško je veliko, ne izhaja pa le iz spora zaradi nespoštovanja arbitražne odločbe. Ker je Milanovićeva vlada predlagala saboru izstop Hrvaške iz arbitražnega procesa, kljub napovedi, da bo urejanje sporov s Slovenijo njegova prednostna naloga, ne gre pričakovati spremembe stališča Zagreba do reševanje spora zaradi meje.

Milanović je med volilno kampanjo dejal, da poti Srbije v EU ne bo blokiral, če ne bo Beograd dal toliko razlogov Zagrebu, da ne bo imel druge izbire. Srbskemu voždu Aleksandru Vučiću, bivšemu sodelavcu pokojnega srbskega predsednika Slobodana Miloševića, ki ga je označil za vojnega nasilneža, ker je v devetdesetih letih hrvaške Srbe hujskal k vojnemu uporu proti hrvaški oblasti, ne bo popuščal niti za las. Kljub temu ne beži od skupne kulturne dediščine, ki bi lahko bila podlaga za sodelovanje. To je že bilo na višji ravni, ko sta državi vodila Ivo Josipović in Boris Tadić.

Ko gre za odnose s sosedi, je bil najbolj nejasen glede BiH, ki je za Hrvaško najpomembnejša v regiji. Nič ne kaže, da bo sporočil Hrvatom v BiH, tako kot njegov predhodnik Stjepan Mesić, da morajo reševati svoje probleme v Sarajevu, ki je njihovo glavno mesto. Ko je bil premier, je ignoriral Sarajevo in krepil položaj prvaka HDZ BiH Dragana Čovića. Podprl je možnost odcepitve hrvaške entitete od BiH, če jo bo zapustila Republika Srbska. Nemara se bo Milanović oddaljil od Čovića, ker je bila Grabar Kitarovićeva favoritinja njegovih privržencev. Alternative dosedanji hrvaški politiki do BiH še ni videti na obzorju.