Minister, tablete proti migreni, prosim

V Sloveniji kronično primanjkuje zdravnikov družinske medicine, to ni nobena novost. Morda se je o tem začelo glasno govoriti, ko je brez osebnega zdravnika ostalo več tisoč prebivalcev Ljubljane. Potem se je »zgodilo« Kočevje, kjer na neki julijski konec tedna niso mogli zagotoviti navzočnosti zdravnika v treh nočnih terminih.

Občina z 12.000 prebivalci bi lahko ostala brez zdravnika

Le redki so se pri tem spomnili, da v manjših, odročnejših krajih, direktorji zdravstvenih domov že več let opozarjajo tako ministrstvo za zdravje kot druge vpletene instance, da je stiska zaradi pomanjkanja kadra velika.

Stanje je kritično. Na severnem Primorskem bi v treh do petih letih lahko ostali brez zdravnikov družinske medicine. Kronično primanjkuje ginekologov in pediatrov.

Del težave bi lahko bil v tem, kot je opozoril direktor ZD Idrija Tomaž Glažar, da so zdravstveni ministri skoraj vsi po vrsti prihajali iz sekundarne ravni zdravstva in se težav primarne ravni niti niso zavedali.

V občini Idrija, ki ima skoraj 12.000 prebivalcev, je brez osebnega zdravnika zaradi upokojitve ene od zdravnic splošne medicine in porodniškega dopusta druge letos ostala petina občanov. Prihodnje leto upokojitev napoveduje še ena družinska zdravnica.

Še dve leti mora zdravstveni dom nato njune paciente obravnavati kot opredeljene, čeprav so ostali brez zdravnice. Norost, ki je namenjena zgolj lepi statistiki, s katero si država umije roke in zatiska oči, kako stanje v resnici sploh ni tako slabo.

Vsi družinski zdravniki niso enako obremenjeni. FOTO: Leon Vidic/Delo

Direktorji zdravstvenih domov severne Primorske so spomladi na to opozorili državni svet, a vse zaman. Statistika dela z roko v roki z državo. Obstajajo kraji v Sloveniji, v katerih so ljudje brez osebnega zdravnika, brez pediatra.

Obstajajo občine, v katerih pacientke ob vsakem obisku ginekologa naletijo na nov obraz, ker zdravstveni dom situacijo rešuje z »zunanjimi izvajalci«. Tudi krajev, v katerih se zaradi oddaljenosti zdravstvenih domov, za zdravstvene postaje pa ni kadra, po pol ure in več čaka na nujno medicinsko pomoč, ni malo.

Ti isti občani plačujejo osnovno in dopolnilno zdravstveno zavarovanje, poleg tega vse pogosteje še zobozdravnika, če ne želijo ostati škrbasti, in fizioterapevta, da bi obstali na nogah.

Ko se zdravnik upokoji ali odide, mora ZD njegove paciente še dve leti sprejeti kot opredeljene. FOTO: Voranc Vogel/Delo

Ruralna okolja za (mlade) specialiste niso vsa enako privlačna in tega bi se morali zavedati tudi župani. Kraj, ki je nekoč blestel s košarkarskim klubom v prvi slovenski ligi in prvo gledališko stavbo, zdaj umira – vprašati bi se morali, kaj lahko ponudi mlademu strokovnjaku, da bo ostal v njem oziroma se tja vrnil. Državna spodbuda v obliki finančne stimulacije morda ne bi bila odveč.

Rešitve na lokalni in državni ravni niso mogoče z danes na jutri. Korak v pravo smer bi bil, da bi na specializacijah razpisali manj mest za (na primer) dermatologe in tako študentom medicine ne dali izbire.

Cinična, a žalostno realna je bila v kontekstu stiske z zdravstvenim kadrom v manjših krajih opazka, kdo bo sploh še pisal recepte ljudem, ki so ostali brez osebnega zdravnika, in tistim, ki tega imajo, pa ne morejo do njega.

Predvsem bomo prebivalci manjših krajev potrebovali recept proti migreni. Razbijanje glave, kako priti do zdravnika, bo zelo boleč.