(KOMENTAR) Pištole jim ne bi dali v roko. Zakaj torej dati petardo?

Dvanajstletni deček z ene od slovenskih šol, njegovo ime hranimo v uredništvu, je šel na zadnji dan pouka pred božičem domov, ko ga je ustavil mladostnik. Za smešno nizko ceno mu je ponudil petarde. Fantič ga je na srečo zavrnil. Koliko otrok ga ni?

Pogovor starša enega od štirih hudo poškodovanih otrok, ki so jih med prazniki obravnavali v UKC Ljubljana, žal ni zalegel. Dva mlajša od 15 let sta ostala brez dlani, eden bo najverjetneje izgubil vid na enem očesu. Najstnikov nasveti staršev in učiteljev ne bodo nujno odvrnili od namere, prepovedi so v določenem obdobju življenja privlačnejše od spoštovanja zakonov.

Dva otroka zaradi pirotehnike izgubila dlan, eden bo najbrž slep na eno oko

Čisto vsem mladostnikom nikoli ne bo mogoče vtepsti v glavo, da zaradi nekaj sekund »užitka« ni vredno ostati vseživljenjski invalid. A nekako bo do otrok in najstnikov treba priti, če ne želimo vsako leto brati o odtrganih udih, razlitih očesih in opeklinah.

Mladi praviloma ne berejo časopisov in ne gledajo televizijskih poročil. Čas preživljajo na tiktoku in snapchatu. Morda je tu priložnost, da jih nagovorimo. Ne s prošnjami in sladkimi povedmi.

Morda bi veljalo uporabiti palico – prikazati najbolj krute rentgenske posnetke poškodb po uporabi petard, peljati osnovnošolce na URI Soča, kjer naj poskušajo s protetično roko pojesti kosilo. Če namreč odgovoren in razgledan odrasel moški zamahne z roko, prekrši zakon in prek spleta kupi prepovedane petarde, jih podari sinu ter ne razume, zakaj se to ne dela, potem nam kot družbi najbrž ni pomoči.

Za ta komentar sem poskušala ozavestiti, kaj žene starše, da svojim otrokom kupujejo prepovedano pirotehniko. Koliko staršev bi 14-letniku dalo v roke pištolo? Puško? Oster nož? Zakaj jim torej dajo petarde, pustijo, da jih nosijo v šolo, prodajajo na ulici?

Bobnenje, ki spremlja vstop v novo leto, je morda res del slovenske folklore. Kako bi sicer razumeli, da se odrasel moški sosedi, ki ga prosi, naj po šestih (!) urah bučne uporabe pirotehnike končno preneha s tem, smeji v glavo?

Čeprav nimam odgovora na vprašanje, kako lahko nekdo uživa ob nekajurnem nažiganju, pa sem prepričana, da nihče ne ostane ravnodušen ob fotografiji raztrgane dlani. Naj torej to neha biti del slovenske folklore.