Ko si v zdravstvu samo še številka, nič več človek

Zamenjava identitete oseb se lahko zgodi v trenutku, posledice tovrstnega dogodka v zdravstvu pa so pogubne in strašljive. Z njimi se zdaj spopadajo v Celju, kjer so zaradi zamenjave identitete obvestili napačne svojce umrlega. Pokopali so ga pod tujim imenom, pravi svojci mrtvega pa so z zamudo izvedeli, da so izgubili bližnjega. Ker so v bolnišnici premalo pozornosti namenili preverjanju tega, kdo v resnici sta osebi, ki so ju pripeljali v istem reševalnem vozilu, se je sprožilo sosledje nesrečnih dogodkov, ki bodo še dolgo ležali na duši užaloščenih in pretresenih svojcev ter vseh vpletenih. Najbolj bizarno je, da bi vso tragiko preprečilo preprosto vprašanje, ki ga izrečeš v dobri sekundi in ga pozna vsak kratkohlačnik: »Kako vam je ime?« Če bi hkrati vprašali še po priimku, bi bila zdravstvu prihranjena nova afera, novi izredni nadzori, odstopi vodstvenih kadrov, predvsem pa bolečina, ki jo v teh trenutkih doživlja preveč oseb.

To, da človeka nihče ne vpraša več niti po imenu in da je starostnik, ki ne more govoriti ali je dementen, odpeljan v reševalno vozilo, ne da bi mu na zapestnico ali v skrajni sili kar na roko napisali, kdo je, nemo priča o tem, kako malo je obnemogel človek v družbi še vreden. Grozljivo je, da smo zdravstvo, ki bi moralo imeti zanj največ posluha, pripeljali do točke, ko ga ima vse manj ali celo – kot je razvidno iz zgoraj opisanega primera – nič.

V tako stanje so pripeljale razmere, ki se slabšajo že več let. Tempo dela v zdravstvu se stopnjuje; prebivalstvo se stara, težav je vse več, zdravstveno osebje nima več časa za pristen stik s človekom, ki išče pomoč. Zaradi vsesplošnega hitenja so zato še toliko bolj potrebni jasni protokoli dela. V Celju se je izkazalo, da v internih aktih nimajo predvidenega primera, ko pri sprejemu pacient ni pogovorljiv, in postopkov ugotavljanja njegove identifikacije. Pa tudi če bi vse to imeli, jim ne bi koristilo, če zaposlenih ne urijo za konkretne situacije. To, da nekoga večkrat vprašaš po imenu in priimku, starosti, da vzpostaviš stik s svojci in tako dalje, so veščine, ki bi se jih moral – poleg prijaznosti in subtilnosti – priučiti vsak zdravstveni delavec.

Nova afera naj bo bolj kot v iskanje krivcev usmerjena v priložnost za učenje in dogovarjanje o rešitvah, da se ne ponovi nikoli več.