Ko odhajajo dobri, slabi prevzemajo vajeti

Za konec poletja je napovedana razprava o zvišanju plač funkcionarjev, zato se že zdaj nadejam iskrenega moraliziranja. Slovenija namreč ni Singapur, kjer imajo najbolje plačane politike na svetu. Minister v Singapurju namreč zasluži milijon evrov na leto, premier poldrugi milijon. Takšne plače imajo zato, da ne bi njihovih politikov kdaj zasrbeli prsti ali da se jim ne bi v misli priplazila kakšna koruptivna skušnjava. In zato, ker od njih zahtevajo rezultate pri vodenju države.

To je logika, ki je mi očitno ne zmoremo razumeti. V Sloveniji namreč prevladuje stališče, da je enakost zaželena, ker je to kohezivni družbeni element. Ampak zaželena je samo plačna enakost, čeprav ljudje s plačo ne morejo obogateti. Zgražanje nad prejemki slovenskih funkcionarjev v evropskih institucijah in spremembo zakonodaje, ki bo domačim funkcionarjem zvišala plače, je tipična slovenska nevoščljivost in hipokrizija. Razprava o višjih plačah mora zato nujno odgovoriti na vprašanje, kaj bomo državljani imeli od tega zvišanja, kako se bodo izboljšale storitve za državljane, ne pa, da bomo o tem zgolj moralizirali. Zavedati se je treba, da premajhne razlike v plačah povzročajo negativno selekcijo.
Ta obsedenost Slovencev s plačnimi razlikami je povod za razmišljanje o dveh skrajnostih.

Prva skrajnost: ZDA

Na začetku julija je Financial Times, londonski časopis v lasti japonske medijske skupine Nikkei, objavil pogovor z Abigail Disney, dedinjo imperija Disney in vnukinjo Roya Disneyja, genialnega poslovneža in brata genialnega umetnika Walta Disneyja. Tržna kapitalizacija korporacije Disney je okoli 227 milijard evrov (država Slovenija toliko zbere v proračun v dobrem desetletju). Abigail Disney svoj delež v korporaciji, ki nosi njen priimek, ocenjuje na 105 milijonov evrov.



Devetinpetdesetletna Abigail Disney je pritegnila pozornost ameriške javnosti, ker problematizira prenizko obdavčitev 0,1 odstotka najbogatejših Američanov in se bori za najslabše plačane v podjetju, ki nosi njen priimek, torej v Walt Disney Company. Tam je najnižja urna postavka redno zaposlenega 15 dolarjev (13 evrov), z deveturnim delovnikom zaposleni dnevno zasluži 135 dolarjev (120 evrov) bruto. Zaposleni so se obrnili nanjo, ker s takšno mesečno plačo v Kaliforniji ne morejo preživeti. Njihov predsednik uprave Bob Iger je lani dnevno zaslužil 180.000 dolarjev (160.000 evrov na dan!).

Njegova letna plača je namreč znašala 65,7 milijona dolarjev (58,5 milijona evrov). Zaslužil si jo je, ker je podjetje poslovalo rekordno, zgolj fantazijski film Maščevalci: Zaključek je ustvaril milijardo evrov prihodkov. »Iger je izjemen menedžer. Zasluži si nagrado, toda če so v istem podjetju ljudje, ki potrebujejo socialno pomoč, da preživijo … kako lahko kot menedžer dovoliš, da so tvoji zaposleni lačni?« izpostavlja Disneyjeva. Takšna nesorazmerja so v popolnem nasprotju z mojim razumevanjem pravičnosti, dodaja.

Druga skrajnost: Slovenija

V Sloveniji je bogokletno imeti visoko plačo, a vendarle se poigrajmo s številkami. Minimalna plača v Sloveniji znaša 667 evrov neto oziroma 886 bruto. Povprečna mesečna bruto plača znaša 1728 evra, neto plača 1114 evre. Mediana plače, torej znesek, kjer ima polovica Slovencev nižjo in polovica višjo plačo, znaša bruto 1523 evrov. Po zadnjih razpoložljivih statističnih podatkih, starih dobro leto, je višjo plačo od 3530 evrov bruto, torej dva tisočaka neto, prejemalo 11.853 Slovencev v javnem sektorju in 16.273 v zasebnem sektorju.



Dejstvo je, in tu se ne sprenevedajmo, da Slovenci nimamo visokih plač, niti niso razlike v plačah takšne, da bi povzročale družbeno neenakost. Iz plačnega seznama sto menedžerjev predvsem državnih podjetij ne moremo potegniti sklepa o vrtoglavih plačah. Bolj skrb vzbujajoče je, da premajhne razlike v plačah povzročajo negativno selekcijo, saj dušimo sposobne in dobre, ki ne dobijo več nagrade. Kako se to kaže v javnem sektorju med direktorjem nekega urada in področnim vodjo? Prvi je dnevno izpostavljen in odgovoren, pa ima zgolj 200 evrov višjo plačo od svojega podrejenega. Ker se, na primer, dobremu pravniku ne izplača biti zaposlen v državni upravi, se ne čudimo nad birokratizmi, ki povzročajo razpadanje sistema. Dobri gredo, slabi prevzemajo vajeti. Je v zasebnem sektorju bistveno drugače? Če je v javnem očitno pomanjkanje perspektive in dušeča negativna selekcija, plače v zasebnem niso bistveno višje. Najprej zaradi premajhne dodane vrednosti, a hkrati je strošek plače zaradi obdavčitev in dajatev enostavno nedosegljiv, da bi si delodajalci to lahko privoščili.

Dobri si zaslužijo dobro plačo

Milijonski bonusi, kot je opisan na primeru Boba Igerja, v Sloveniji ne obstajajo. Švicarji so leta 2013 izpeljali referendum, da so preprečili izplačilo 70 milijonov evrov bonusa Danielu Vaselli, prvemu možu farmacevtske korporacije Novartis, nam Slovencem pa je ostal v spominu, ker je kupil Lek. Celo za Švicarje so bile že pred šestimi leti takšne astronomske nagrade nedopustne, še zlasti zato, ker je Vasellijeva mesečna (!) plača znašala milijon evrov.



Opisana nesorazmerja na globalni ravni kvarijo družbene sisteme in preobremenjujejo naravo. Ampak to so povsem druge dimenzije neenakosti, kot se o njej pogovarjamo v Sloveniji. Poznate kakšnega slovenskega menedžerja, ki na leto zasluži milijon? Ne, takšen ne obstaja. Zato je zahteva po čim večji enakosti plač populizem in hipokrizija, ki dušita razvoj Slovenije. Če politična elita premore resnične borce za enakost in če ocenjujejo, da je to pogoj za razvoj države, potem naj začnejo premoženje Slovencev vrednotiti celovito in transparentno, vključno z dediščinami in nepremičninami. Ne pa, da sposobnim, delovnim in izobraženim gledajo v denarnico pri mesečni plači, na obe očesi pa mižijo pri vsem drugem premoženju.

V Sloveniji je enakost dobrina, ampak privedli smo jo do takšne skrajnosti, da zavira zdrav razvoj. Zavedanje, da za dobro delo ne moreš biti s plačo dobro nagrajen, teženje k egalitarnosti ter družbeno nesprejemanje različnih pogledov in mnenj, zapirajo Slovenijo in dušijo družbo. Demotivirajo ljudi. Silijo jih v izgnanstvo, četudi le notranje. Rešitev je zelo preprosta: znebimo se tako globoko zakoreninjenega prepričanja, da sosed ne sme imeti več od nas.