Zakaj drugi znajo, nam pa ne gre?

Slovenija ima pred sabo velike, večstomilijonske investicije: drugi tir, druga cev karavanškega predora, tretja razvojna os, energetske naložbe od hidroelektrarn do razmisleka o drugem bloku NEK, ki je ključen za energetsko samooskrbo. To so investicije za več milijard evrov in več desetletij, ki bodo pomembno vplivale na podobo države in standard državljanov. A zaupanja državljanov za te projekte ni. Prevladuje mnenje, da investicij ne znamo izpeljati pregledno in pošteno, ne da bi si kdo odškrnil svoj del pogače kot politično provizijo, zaradi česar so finančne konstrukcije projektov prenapihnjene.

V zgodovinskem spominu imamo predvsem dve državni naložbi: najprej anekse, ki so zaznamovali gradnjo avtocestnega križa, nato pa gradnjo Teša 6, pri kateri se je najprej zavajalo s finančno konstrukcijo projekta, nato pa je zaradi nekompetentnosti ključnih ljudi na strani naročnika, od uprave HSE do nadzornikov in ključnih ljudi v vladi, prišlo do izsiljevanja izbranega ponudnika in izjemnega povišanja cen. Pred nami sta dve možnosti: ali bomo zaradi preteklih napak sprejeli odločitev, da nikoli več ne bomo šli v nobeno veliko državno naložbo, ali pa bomo zaradi napak, ki smo jih naredili, uvedli mehanizme, da se napake nikoli več ne ponovijo.

Drugi izziv je spoznanje, da je digitalna revolucija v polnem zamahu. Izginjajo podjetja in z njimi delovna mesta, ki se ne znajo prilagoditi. Dogaja se ena največjih kreativnih destrukcij v zgodovini. Svetovna finančna kriza je prisilila ljudi v iskanje novih možnosti, zaradi česar lahko govorimo o bumu zagonskih podjetij. Milijoni izobraženih ljudi usmerjajo svoje znanje in energijo v iskanje novih storitev, inovacij, ki so globalno konkurenčne in zanimive. Prav to je priložnost predvsem za majhne države, da se hitreje prilagodijo. Poslovno okolje in šolski sistem sta izraza, ki privlačita startupe in jim omogočita razvoj. Kapital za nadaljnji razvoj podjetij je drugotnega pomena, kajti kapital išče najboljše startupe, najboljše in najbolj obetavne ideje, ne pa, kje so locirani. Pomen meja izginja, ključno je okolje, kjer se podjetniške ideje lahko razvijajo. To je priložnost za Slovenijo. Ampak vedemo se tako, kot da nas ta priložnost ne zanima, kot da s tem nimamo nič.

Observatorij ZM, ki ga vodi profesor Dušan Mramor, je predlagal družbeni konsenz delodajalcev, delojemalcev in vlade o rasti plač in produktivnosti. Za nadaljnji razvoj in gospodarsko rast je to nujno potrebno. Nujno pa je potreben tudi družbeni konsenz, da začnejo institucije delovati. Politične, ekonomske in pravne institucije, ki so rezultat odločitev družbe, so temelj gospodarskega razvoja. Zagotoviti delujočo pravno državo, to je ena ključnih prednostnih nalog, če hočemo državo blaginje, ki bo znala izkoristiti novo, digitalno dobo.