Ko denar zamegli razum

Prestolnica je postala eno samo veliko gradbišče. Skoraj na vsakem koraku smo priča prenavljanju cest, gradnji hotelov, predvsem pa stanovanj oziroma stanovanjskih sosesk. Med največjimi bo zagotovo tista na Novem Brdu, kjer mestni in državni sklad načrtujeta gradnjo 670 najemnih stanovanj. Nič manj  oziroma toliko jih bo v prihodnjih dveh letih zraslo v Šiški ob Celovški, Litostrojski, v Kosezah in na Regentovi v Dravljah. 

Vendar teh naselij ne gradita niti država niti občina, ampak zasebni investitorji, njihov interes pa je prodati čim več stanovanj. Zasebnikov ne zanima, ali bi novi »priseljenci« morda potrebovali tudi nove vrtce (ali pa šole), ampak čim večji zaslužek s prodajo stanovanj. Ker je njihova ponudba v Ljubljani še vedno precej manjša od povpraševanja, se še pred končanimi gradnjami prodajajo kot vroče žemljice.


Da je interes kapitala prevladal nad javnim dobrim, vemo že vsaj dobrih 28 let, torej od osamosvojitve. Starejše generacije, ki so do lastniških stanovanj prišle v času nekdanje Jugoslavije ali pa s (poceni) odkupom v obdobju tako imenovane Jazbinškove zakonodaje, vedo, kako so se takrat gradile strnjene soseske. Poleg stanovanj so namreč gradili tudi nove šole in vrtce pa lekarne in zdravstvene ambulante. A ti časi so minili, meni Richard Sendi z republiškega urbanističnega inštituta. Stanovanj ne gradimo več tako kot v preteklosti, pa tudi sistem financiranja je drugačen, kot je bil v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, pravi. Takrat so se namreč vrtci in šole gradili s samoprispevki.

Zasebnega investitorja danes ne zanima, ali je v novem naselju predviden nov vrtec ali ne, denar namreč vlaga v stanovanja in ne v vrtce. To je po mnenju strokovnjaka naloga občine, ki mora skrbeti, da bodo vrtci dosegljivi za vse prebivalce. Se pa strinja, da gre pri tem za urbanistično načrtovanje, ki je prav tako v pristojnosti občine. In prav to bi morali načrtovati uradniki in občinski svetniki, ko potrjujejo občinske podrobne prostorske načrte (OPPN), s katerimi se začrta dovoljena gradnja na določenem območju.

Kako se urbanistično načrtovanje spreminja tudi z menjavo občinske oblasti, pričajo dejstva sama. Ko so se pred 15 leti na magistratu odločali o podrobnem prostorskem načrtu za Sparovo nakupovalno središče v Šiški, so od investitorja zahtevali, da zgradi nakupovalni center, ki bo hkrati tudi poslovno-kulturno središče. Po zahtevah občine bi moral Spar zgraditi živahno kulturno zbirališče, ki bi povezovalo Šiško in Šiškarje z mestom.

Danes ugotavljamo, da so zahteve ostale, le da z novim nakupovalnim središčem Šiška ne bo dobila novega kulturnega zbirališča. Bodo pa v bližini zrasla tri stanovanjska naselja, brez novih vrtcev in šole, vendar sta zasebna investitorja vseeno poskrbela za javno dobro – zgradila bosta namreč dovolj parkirnih mest za vse, za stanovalce celo dve ...