Kako sprejeti ponujeno roko

Vztrajne in besne zahteve po boljšem življenju zahtevajo praktične rešitve, vse besedičenje o nujno spoštljivem dialogu med oblastjo in ljudstvom, celo bližini med njima, je prazen (politični) bla bla.

Francoski predsednik Emmanuel Macron je v ponedeljek zvečer nazadnje le podal odgovor na nastalo krizo, ki že vsaj štiri sobote zapored protestniško pretresa Francijo in se sprevrača v razbijaškost.

Toda »predsednik bogatih«, kakor mu lepijo oznako, mnogih razjarjenih rumenih jopičev s končno ponudbo, napovedanimi drobnimi koraki nazaj, ni zadovoljil: še vedno imajo občutek, da prvi med Francozi brani posebno premožne – ker ne namerava znova uvesti davka na premoženje, denimo – in da želi najranljivejše skupine samo pretkano omrežiti – ker jim obljublja pičlih sto evrov, za kolikor naj bi od 1. januarja prihodnje leto zvišali minimalno plačo, recimo.

A kakor je mogoče relativizirati domala vse, se da, če smo provokativni, zrelativizirati francosko slabo življenje (čeprav je v revščino pogreznjenih kar 8,8 milijona ljudi) in nič manj francosko socialno državo. Od daleč, s slovenske perspektive, tega ne bomo poenostavljeno počeli, toda različni pogledi Francozov štejejo. Guillaume Klossa, ustanovitelj gibanja EuropaNova – ki se zaveda, kako je treba kdaj zdoma, da bi videli, kako je doma –, je ob tokratnem protestniškem vznemirjenju za Delo poudaril, da nikakor ni vse črno in zanič. Bogata in res zelo razslojena Francija je naprej »izjemna družba, v kateri so javne storitve kakovostne in ki še vedno vključuje ljudi, ne izključuje. Toda slabšo samopodobo je morda pripisati naši pregovorni kritičnosti, kar kritizerstvu. Smo narod, ki podcenjuje, kar ima, in je do sebe zelo zahteven.«

Zahtevnost je hvalevredna, saj je gonilo, ki gospodarsko, socialno, intelektualno ... vleče naprej.
Zato je, seveda, prav, da nezadovoljni Francozi že štiri konce tedna zapored – večinsko demokratično – jasno in na glas izražajo svoje zahteve.

A popolnoma narobe je, da – manjšinsko – to počno z uničujočim divjanjem po ulicah.

Še bolj je problematično, čeprav hkrati politično samo logično, da ob tolikšni zaostritvi socialni nemir ideološko zlorablja opozicijska politika, predvsem skrajno desna in radikalno leva. Ni jima mar za pomirjenje, ampak po Macronovih besedah »v iskanju kaosa in anarhije« še prilivata protiglobalističnega olja na ogenj – »da bi spodnesli Peto republiko«. Zato hočeta njegov odstop in vztrajata vsaj pri razpustitvi parlamenta ... Na zmerni desnici, drugače, zdaj, po predsednikovem nagovoru, kažejo določeno konstruktivnost, ko pa kličejo k »razumu in nacionalnemu interesu« in je nekdanji kandidat na predvolitvah Republikancev Alain Juppé izjavil, »kako je treba sprejeti ponujeno roko«. Odzivu se ne kaže čuditi, saj Macron kljub protestniškemu povezovanju nezadovoljnih državljanov očitno ostaja bolj ko ne na strani velikega kapitala, zato na levici Benoîta Hamona, denimo, še naprej zahtevajo več pravičnosti in nižje obdavčitve.

Seveda pa je skoraj sprevrženo tudi, da poskušajo francoski vladajoči politiki, tako mimogrede, soliti pamet nekateri pri sebi doma »problematični« tuji voditelji, sploh ker v tem kaotičnem svetu skrivnosti in laži ne manjka zarotniških pomislekov, kdo vse bi si morda želel padle Francije ...

Emmanuelu Macronu z nagovorom javnosti ni uspelo ustaviti gibanja in pomiriti protestnikov, saj je že slišati klice k še petemu dejanju rumenih jopičev prihodnjo soboto. A gotovo je upor vsaj nekoliko stisnil. Koliko? ... Mnoge jezi, da je senat prav v ponedeljek zvečer (a tak je pač vnaprej določen urnik), ko je predsednik prek televizijskih zaslonov nagovarjal državljane, potrdil novo macronistično darilo bogatim: korenito bodo sprostili dajatve na beg kapitala.