Dvojno življenje, dvojna merila

Po razvpiti ilegalni zabavi v bruseljskem mehurčku, ki je zaradi covida-19 seveda ne bi smelo biti, je največ zgražanja namenjenega dvojni morali madžarskega evroposlanca Józsefa Szájerja. Kako tudi ne; sodelavca premiera Viktorja Orbána, znanega po homofobnih nastopih, podpisal se je menda celo pod amandma ustave, v katerem je zakonska zveza definirana le kot raznospolna skupnost, so zasačili na orgiji z več kot 20 golimi moškimi. In prav v homoseksualce je poleg migrantov uperjenih največ strupenih vladnih puščic na Madžarskem. Ujel se je v past, pri nastavljanju katere je aktivno sodeloval, in strupeno diskriminacijo, ki jo podpihuje stranka Fidesz, občutil na lastni koži. Poslančeve dvoličnosti nikakor ne gre opravičevati, saj je s pozicije moči leta zavestno krnil pravice in svoboščine predstavnikom skupnosti LGBT+. A kljub vsemu se je treba vprašati o vzrokih za velikokrat dvojno moralo ter premisliti družbo in norme, ki so se skozi zgodovino oblikovale okrog heteroseksualnosti in pri predstavnikih skupnosti LGBT+ marsikdaj še vedno porajajo duševne stiske. 

Heteronormativnost družbe celo v bolj progresivnih koncih sveta, kamor Slovenija seveda ne spada, kaj šele Madžarska, sili istospolno usmerjene posameznike, da prikrijejo svoja občutja in identiteto. Resda se stvari izboljšujejo, a v večini držav jim družina, šola, mediji, popkultura in druga socializacijska okolja sporočajo, da je to, kar čutijo, nedopustno, da takšni, kot so, niso družbeno sprejemljivi. Večina morda tega ne opazi, a če pogledamo samo medijsko slikanje prihajajočih praznikov, postane jasno, da sreča obstaja samo v krogu tradicionalne družine. 

Signali iz okolja predstavnikom skupnosti LGBT+ od prvih korakov vgravirajo v podzavest sram, s katerim se spoprijemajo vse življenje. Mehanizmov za razreševanje tega toksičnega občutja je več: na najmanj reflektirani ravni prihaja do potenciranja nasprotnih čustev, kar lahko v skrajni obliki vodi tudi v tako nesprejemljiva in homofobna stališča, kot jih je zagovarjal Madžar. To nakazujejo tudi nekatere študije; nemalo raziskovalcev namreč domneva, da je homofobija izrazitejša pri posameznikih, ki si ne priznajo, da jih privlači isti spol, zlasti pri tistih z avtoritarnimi starši, ki so jasno pokazali, da so takšna občutja nesprejemljiva. Večina sovražnosti seveda ne usmerja v kratenje pravic drugim, ampak doživlja morebitne osebne stiske v lastni intimi. 

Zato se je treba poleg upravičenega obsojanja poslančeve dvoličnosti zamisliti tudi nad normami, ki so še vedno izključevalne do ne ravno zanemarljivega deleža ljudi ‒ naših sorodnikov, sodelavcev, prijateljev in mnogih drugih. Soustvarjamo namreč družbo, ki je še vedno tako »totalitarna« do lezbijk, gejev, biseksualcev, transspolnih oseb ..., da je za mnoge pod mavričnim dežnikom bolj varno, da živijo na obrobju, prikrito, v temačnosti klubov ali spletni anonimnosti. Stigma in nemalokrat tudi verbalno in fizično nasilje so še vedno stalni spremljevalci njihovega odraščanja. 

Vidnost in razkritost sta pomembna stebra vsake demokratične in vključujoče družbe. A biti to, kar si, danes za mnoge še vedno zahteva veliko poguma in moči. Če ne prej, se tega velja spomniti, ko se bo nekdo spet pridušal nad smiselnostjo parade ponosa.