Čemu je namenjen februar?

Zakaj je to najkrajši mesec v letu? Kdo mu je odgriznil rep? Mar res prinaša pomlad, kot verjamejo Kitajci? In za kaj je sploh koristen ta februar, razen da pred vsemi mogočimi januarskimi pretiravanji skočimo vanj kot v rešilni čoln?

Februar je namenjen temu, da še enkrat razmislimo, kaj vse smo na začetku leta obljubili, da bomo – predvsem pa, česa ne bomo – počeli, in da se vprašamo, ali je smisel življenja v doslednosti ali v izmikanju pravilom – tako kot se februar izmika pravilu ustaljenega števila dni v mesecu.

Februar je namenjen temu, da se spomnimo, kakšna umetnica je vsemogočna narava in da moramo še naprej razvijati jezik, v katerem imamo za snežinko eno samo besedo, tako da otrokom nikakor ne moremo pojasniti, zakaj se vsaka od neštetih snežink razlikuje od vseh drugih, tako kot se vsak od nas razlikuje od preostalih ljudi.

Februar nas občasno opozarja, kako se podnebje v resnici spreminja, pa ne samo zato, ker smo v istem dnevu na dveh koncih planeta izmerili +40 in –40 stopinj Celzija, ampak zato, ker nam je tudi tu v istem dnevu vroče in nas zebe. In ne moremo vedeti, kakšen bo marec. Morda topel kot poletje. Morda zimski z obilico snega.

Kot da ta kratki februar s tem trka na našo vest in želi po podaljšanih januarskih bakanalijah slišati jasen odgovor na vprašanje: do kdaj bomo tekmovali v izčrpavanju vsega, česar sami ne moremo proizvesti?

Predvsem pa je februar namenjen temu, da dojamemo, da je čas kot glasba. Ta naša simfonija nekaj časa zveni veselo, silovito in strastno, nekaj časa turobno, tesnobno in leno, in ko se obrnemo v prepričanju, da se je vse šele začelo, je za nami že en cel dolg mesec in leto nič več v najzgodnejši mladosti.

Kot da so ti štirje februarski tedni prvo opozorilo že končanega začetka: ali pozorno poslušamo to glasbo? Se kdaj spomnimo, po čem je ta mesec dobil svoje ime? Februum pomeni očiščenje. In imamo odgovor, čemu služi. Očistiti je treba pričakovanja. Otipati stvarnost. In precej pozorneje poslušati preostalo glasbo.