Bolje pozno kot nikoli

Sklep vlade o priznanju Palestine kot neodvisne in suverene države, ki ga bo naslednji teden parlamentarna večina spremenila v (geo)politično dejstvo, bi moral biti tukaj in zdaj osnova osnove katere koli zunanje politike.

A ni tako: Evropska unija, ki kot zunanje-politična entiteta komaj obstaja tudi na svoj najboljši dan, je glede priznanja palestinske državnosti razdeljena. Nemčija se v svojem ekskluzivizmu ponovno nahaja na napačni strani zgodovine. Kar nekaj držav, denimo Francija, cinca. A ne iz etičnih, humanističnih razlog: gre izključno za radikalni politični oportunizem (post)kolonialnih refleksov.

Tudi zato je – natančneje rečeno bo – slovensko priznanje Palestine pomembna simbolna, a tudi politična gesta, ki poziva k prekinitvi ognja, (medsebojni) izpustitvi vseh talcev in, čudovita utopija, obuditvi mirovnega procesa.

Smo, pa tu niti slučajno ne govorimo o velikosti, namreč država, ki ji v mednarodnem okolju ni mogoče očitati velikih zgodovinskih grehov (domači – od povojnih pobojev do izbrisanih – v to oceno niso vključeni).

Slovenija nikoli ni bila kolonialna država. Enako velja za nekdanjo skupno državo, ki je s ključno vlogo v gibanju Neuvrščenih skrbela za tretjo pot v svetovni diplomaciji: in ravno iz tega ter iz procesa lastnega osamosvajanja, ki je ob pogledu (v)stran od razdejanja v nekdanji Jugoslaviji sicer izgubilo svojo etično podstat, izhaja slovenska primerjalna prednost z nekaterimi državami, ki so Palestino že priznale. Predvsem pa s tistimi, ki je nikoli ne bodo.

Slovensko priznanje, čeprav s precej trapasto, politično nezrelo zamudo, razen podpore temeljnim načelom mednarodnega (humanitarnega) prava in konvencij o človekovih pravicah, namreč nima agende. In na tem bi – tudi preko delovanja v varnostnem svetu Združenih narodov – morala temeljiti celotna slovenska zunanja politika, ki bi se morala brezkompromisno osamosvojiti od toksičnega nemško-francoskega vlaka, iz katerega je že davno izstopil spletkarski ameriški strojevodja, ter nova zavezništva iskati pri državah s podobno zgodovino.

Otroke v Gazi sežigajo do smrti. Priče smo najhujšim vojnim zločinom in zločinom proti človečnosti. Hočem reči: Slovenija je naredila – bo naredila – nekaj tako zelo osnovnega, da to sploh ne bi smela biti tema.