V nadaljevanju preberite:

Senegalske družbe seveda ne bomo dajali za vzor, to bi bilo maloumje, saj je tudi tam marsikaj narobe z ljudmi, resda nadvse prijaznimi, a še manj logičnimi, kot je razsvetljensko razumen toubab, beli človek, za katerim se marsikje še vedno ozirajo. Otroci z vzkliki Toubab, toubab, toubab!, kak najstnik pa s povedno iztegnjenim sredincem. Senegal je kot tretji svet gotovo lahko prostor razmisleka o širšem svetu: v odročnih vaseh ali v kaki posebno avtentični ribiški četrti, recimo v mestih, kot sta Saint-Louis in Mbour, je vtis, da zgodovine sploh ni, vsaj ne takšne, ki se kaže navzven, tako kot smo jo vajeni razkazovati na stari celini. Toda kdo ve, kaj vse se je medtem nakopičilo v ljudeh? Zgodovina je prav tako kolektivna intima ... Vaške in mestne kolibe se zdijo takšne, kot so bile nekoč, piroge narejene kot nekdaj, konjske vprege so prav tako prastare, osli natovorjeni kot v pračasih, koze in kure se vekomaj družijo z ljudmi, vse dokler jim ti ne prerežejo vratu oziroma jim ga zavijejo. Če ne bi bilo v vsej tej baobaški počasnosti ton »hitrih« plastičnih smeti pa pokvarjenih hladilnikov, ekspresno pripeljanih iz Evrope, ki zdaj služijo ribičem za hladilne torbe, v katere potem zmečejo še led in nanj ulov, bi ... sedanjost lahko bila tudi preteklost in prihodnost v enem. Neskončna točka, v kateri rastejo baobabi. Linearno počasi in hkrati ciklično, kot jim te dni spet drobno odganjajo živo zeleni listki. Morda pa bi se lahko od njih učili, kako spet manj hiteti zgolj naprej in ob tem ne izgubiti vitalnega žuborja?