V nadaljevanju preberite:

Čez deset let mi bo mogoče postal všeč novi album islandske pevke Björk z naslovom Fossora. Tega ne zapisujem z željo po retorično učinkovitem začetku tega besedila, ampak na podlagi izkušenj, ki sem si jih nabral s podobnimi izdelki. So glasbena dela, nad katerimi se konceptualno navdušim, a jih preprosto ne morem poslušati.

Ideja v ozadju albuma je odlična. Že naslov, »fossora«, je na silo in mimo besedotvornih pravil narejena ženska oblika latinske besede »fossor« ('kopač, poljedelec, kmet'). Naslovnica in sestava albuma ima v ozadju simbol gobe s svojim zapletenenim podzemnim življenjem, kjer se stikajo nitke, kjer se srečujejo naše zgodbe prav tako kot na površju. Pod zemljo se iščemo z nitkami in micelji, na površju se kažemo kot mogočni trosi. Ves album, na čelu z uvodno pesmijo Atopos, je zato zastavljen kot dovršeno urejena zmeda, kjer je upanje in z njim vztrajanje v odnosih »edina mišica«, ki jo človek še premore v našem času: v življenju pod zemljo, v podzemeljskem gnezdenju in ob izgubi svojega bližnjega (Björk je v tem času umrla mati). Podzemlje je hkrati simbol za naša gnezda v času kovida, ko smo se še bolj očitno kazali človeštvu, kot se gobe kažejo s svojimi trosi: z majhnim delom tistega, kar so v resnici.