1698

Odkrili smo nov slovarček iz 17. stoletja, ki vsebuje tudi slovenščino.

Znova in znova poskušam razumeti navdušenje psov nad domačimi koši za smeti. Vedno ko prepovem svojemu psu korak, ki bi mu omogočil, da z gobcem umakne pokrov koša za smeti in se poglobi v njegovo vsebino, me namreč pričaka enak pogled: »Ubogal bom, ker vem, da so stvari v tem košu zate zelo dragocene in jih zato najprej pridno zbiraš in hraniš doma, nato pa odneseš nekam ven – na varno. Za hude čase.« In kadar mu vendarle uspe skrivaj preveriti, kaj smo v tistem tednu spravili v koš za smeti, je njegovo navdušenje neizmerno: folija, na kateri se skrivajo sledi mesa; aluminijasti ovitek, ki skriva dragocen košček topljenega sira; papirnati prtiček s celotno paleto okusov predvčerajšnjega kosila; plastični lonček z drobnim ostankom masla. In še in še.

Ugriz jezikoslovnega psa

Raziskovalci smo v marsičem podobni psom, ki stojijo pred košem za smeti, iz katerega se širijo najrazličnejše vonjave – ali bi se vsaj lahko začele širiti, če bi bil koš odprt. Če bi lahko, bi pregledali vse podatke, prebrali vsako knjigo, pretaknili vsak milimeter »koša«, ki ga raziskujemo. A tega en sam raziskovalec ne zmore – naš »koš« je preprosto prevelik, zato moramo zaupati drugim ali se omejiti na gradivo, ki bo najbolj verjetno prineslo kak rezultat. Ko sledimo »vonju«, upoštevamo predhodne raziskave, znova pregledujemo manj zanesljive med njimi in čim bolj natančno definiramo nabor pregledanih virov, da s tem pomagamo raziskovalcem za nami. Na primer: jezikoslovci, ki se ukvarjamo z zgodovino jezika, smo vedno pozorni tudi na morebitne nove zapise slovenščine v najrazličnejših starih knjigah in rokopisih, ki nam pridejo pod roke. A vsakega izvoda vsake knjige na svetu ne moremo pregledati: preveč jih je.

Zelo pomemben dejavnik pri odkrivanju novega je zato poleg znanja tudi naključje. Če brskamo po starih knjigah, obstaja možnost, da bomo imeli srečo in našli kaj nepričakovanega. Digitalizacija knjižničnih fondov je takšno brskanje močno olajšala. Zato ni nič presenetljivega, da še vedno lahko odkrijemo kaj novega. Pred dnevi so v javnosti odmevali slovenski števniki, ki so jih našli v Heiligenkreuškem rokopisu iz tretje četrtine 12. stoletja; pred leti je odmevala najdba novega izvoda Cerkovne ordninge; lansko leto je bilo najdenih prek dvajset še neevidentiranih izvodov različnih že znanih, a redkih knjig slovenskih protestantskih piscev. A kadar ne vemo, kaj iščemo, je verjetnost, da kaj najdemo, še vedno podobna zadetku na loteriji. Tudi zato so poklicnim raziskovalcem že od nekdaj v veliko pomoč ljubiteljski raziskovalci. Ti niso vezani na projekte, sredstva in časovne omejitve. Raziskovanje jim je v razvedrilo, podobno kot komu drugemu igranje nogometa ali rezljanje figuric. Danes, ko takšno raziskovanje lahko poteka kar iz domačega naslanjača, je možnosti, da kaj odkrijejo, več.

Raziskovalci smo v marsičem podobni psom, ki stojijo pred košem za smeti. FOTO: Leon Vidic/Delo

Vesel sem, da sem bil minule dni priča takšni zgodbi. Sodelavec Vanja Kočevar z ZRC SAZU mi je pisal: »Kolega pravnik Anže Hobič, ki je tudi ljubiteljski zgodovinar, se je name obrnil z vprašanjem, in sicer bi ga zanimalo, ali je spodnji slovar (v kolikor zadevo prav razumem, gre za neko švedsko knjigo, natisnjeno v Uppsali leta 1698) v Sloveniji že znan. Slovarček sredi knjige namreč vsebuje tudi slovenščino (pod oznako »slavonica, slaweska«).« Pismu je bila dodana povezava na knjigo Atland eller Manheim dedan švedskega pisca Olofa (Olausa) I. Rudbecka iz leta 1698. Slovarček mi je bil popolnoma neznan. Knjiga, ki jo je kazala povezava, pa je v zgodovini svetovnega jezikoslovja vse prej kot neznana! Izšla je v štirih debelih zvezkih med letoma 1679 in 1702, v njej pa je Olof Rudbeck skušal utemeljiti tezo, da je bil otok Atlantida v resnici Švedska in da je zato švedščina jezik Adama in Eve, jezik rajskega vrta, prvi jezik na svetu. V tem kontekstu je Rudbeck sestavil tudi slovarček skoraj 200 etimologij, ki naj bi kazale, da je feničanski jezik povezan s švedščino in jezikom antičnih Skitov. Toda švedskemu raziskovalcu, ki je Rudbeckovo knjigo natančneje opisoval za mednarodni prostor, se ni zdelo pomembno omeniti, da je ob vsaki takšni »etimologiji« med različnimi jeziki (feničanski jezik, skitski jezik, nemščina, hebrejščina, latinščina, finščina) navedena tudi – slovenščina. Zato smo raziskovalci slovenščine to (znano) knjigo preprosto prezrli.

Ko sem si ogledal posnetke originala, ni bilo dvoma: Anžetu Hobiču je uspelo najti enega prvih slovenskih slovarčkov, torej slovarjev, ki med drugimi jeziki vsebujejo tudi slovenščino (osmega tiskanega po vrsti, šele tretjega v 17. stoletju)! Med brskanjem po spletu je, kot mi je omenil pozneje ob kavi, iskal različne knjige iz 17. stoletja, ki vsebujejo besedo gospod (Goſpud) – in naletel je na omenjeno švedsko knjigo. Nisem si mislil, da bomo za 17. stoletje poleg znanih dveh našli še kak doslej neznan tiskan slovar, ki bi vseboval tudi slovenščino. Ta slovarček je tudi simbolno pomemben, slovenščina je bila namreč v njem prvič v večji meri rabljena v okviru seznama, ki ga lahko označimo za neznanstvenega predhodnika sodobnih »etimoloških« razlag. Najdba je poleg tega zanimiva, ker so slovenski primeri v tem slovarčku vzeti iz mnogojezičnega slovarja nemško-slovenskega protestantskega pisca Hieronima Megiserja iz leta 1603. Ko opazujemo slovenske besede v Rudbeckovem slovarju, lahko opazujemo, kako je švedski jezikoslovec ob koncu 17. stoletja uporabljal Megiserjev slovar in na njegovi podlagi zapisoval slovenske besede kot tipične predstavnice vseh slovanskih jezikov. Vse to je naredil, ne da bi znal slovensko. Besedne zveze, kot je na primer zvesti in mogočni Bog (prevod punskega imena Hasdrubal), je prevajal prek latinščine kar od besede do besede: »bog, veren, oblasten«. Pri prepisu se je večkrat zmotil, na primer hiska namesto hisha (hiša), izogibal se je slovenskim besedam, ki bi bile preveč podobne nemškim, ni uporabil na primer besede špica, ker ima nemščina besedo Spitz – in podobno.

Ko sem ves iz sebe od navdušenja primerjal posamezne slovenske besede v tem slovarčku s predhodnimi zapisi v najrazličnejših delih, je v kuhinji močno zaropotalo. Iz kuhinje je pridirjal pes in ponosno držal v gobcu kost, ki se je dva dni nazaj kuhala v juhi. »Naj ti bo,« sem mu rekel. »Jaz nisem nič boljši.«

***

Kozma Ahačič, dr. slovenistike, urednik portala Fran in raziskovalec.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč urendištva.