Zakaj ZZZS ne skrbi kakovost storitev, ki jih plačuje?

Ko sem bral predlog zakona o kakovosti v zdravstvu, ki je v javni razpravi, me je najbolj presenetilo tisto, česar v zakonu skoraj ni oziroma je odločno premalo – o vplivu kupca vseh javnozdravstvenih storitev (ZZZS) na kakovost zdravstvenih storitev. ZZZS je v 17. členu zakona zgolj v dveh stavkih pavšalno napotena, naj vzpostavi sistem plačevanja, ki bo upošteval kazalnike kakovosti. Te bo določila novoustanovljena Javna agencija RS za kakovost v zdravstvu. Ves ostali del zakonskega predloga pa opisuje, kako bo nova agencija skrbela za evidence o kazalnikih kakovosti in akreditacijah zdravstvenih ustanov.

Seveda je vodenje kazalnikov in akreditacijskih dokumentov hvalevreden »bonton« sodobnih zdravstvenih ustanov, a vendar je praktični učinek dokumentov na boljšo obravnavo pacientov pomembnejši v velikih, decentraliziranih zdravstvenih sistemih z veliko (zasebnimi) ponudniki storitev. Tam je pomembno, da imajo kupci zdravstvenih storitev (zavarovalnice) oporne točke (akreditacije, kazalnike) za svoje izbire in nakupe. Kajti na koncu o kakovosti odloča – kupec. Tisti, ki je pripravljen neko storitev glede na njeno kakovost plačati ali pa odkimati in se obrniti k drugemu ponudniku. Končno besedo in vpliv ima vedno kupec.

Pri nas imamo centraliziran, državni zdravstveni sistem, ki zaradi podkapacitiranosti omogoča premalo storitev ter v katerem je en sam in edini kupec – ZZZS. V takem sistemu so akreditacije zdravstvenih ustanov bolj hvalevreden »bonton« kot praktična pomoč bolnikom pri izbiri »najboljše ustanove«. Osnovna skrb naših bolnikov je namreč v tem, kako sploh priti na vrsto za zdravstveno storitev, ki jo potrebujejo.

Marsikomu verjetno ustreza, da bo ZZZS kljub zakonu o kakovosti ostala papirnati tiger. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Zato pa bi bilo logično, da bi imel ZZZS kot edini kupec v zakonu o kakovosti v zdravstvu precej večjo vlogo – saj je kupec. In kupec je, menda, kralj! Kdo drug kot ZZZS ima edini (denarno) moč, da od izvajalcev zdravstvenih storitev zahteva natančen opis in specifikacijo posamezne storitve (klinično pot) – sicer jim pač storitve ne plača. Zakaj v predlogu omenjenega zakona ni te enostavne vloge ZZZS, ki bi pri vzpostavljanju konkretne kakovosti zelo hitro učinkovala, saj bi šlo za – denar. Zakaj ZZZS ni tudi obvezan, da sproti preverja kakovost izvajanja storitev in v primeru ugotovljenih odstopanj zavrne plačilo storitve ali izvajalcu celo odpove sodelovanje?

Izvedenci ZZZS se, na primer, vsakodnevno srečujejo z več sto in tisoč kliničnimi mnenji in izvidi, med katerimi so tudi nekakovostni, slabo povedni ali neustrezni za razjasnjevanje bolnikovega kliničnega položaja. Kako ZZZS sistematizira negativne pripombe in mnenja svojih izvedencev ter kako to vpliva na pogodbe, ki jih ZZZS nato sklepa z izvajalci zdravstvenih storitev? Kaj ZZZS naredi, da bi namesto slepega, računovodskega plačevanja vsega storjenega začela sistematično zavračati plačila neustrezno umeščenih pregledov, nekakovostnih slikovnih in laboratorijskih preiskav, brezpomenskih kliničnih mnenj? Podobo, kot to delajo »prave« zavarovalnice? Na taka in podobna vprašanja odgovorni na ZZZS večinoma odgovarjajo, da za tovrstne »intervencije« nimajo niti zakonskih pristojnosti, niti ustreznih strokovnih služb, niti nimajo pravice od izvajalcev zahtevati dokumentov (klinične poti, standardni operativni postopki – SOP), na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti slabo izvedeno zdravstveno storitev in zavrniti plačilo oziroma prenehati s poslovnim odnosom z izvajalcem.

Obveznosti in možnosti ZZZS

Ampak tudi zdaj, ko je nastal predlog zakona o kakovosti v zdravstvu, ZZZS kot edini kupec zdravstvenih storitev praktično nima vloge akterja pri doseganju kakovosti zdravstvenih storitev, čeprav bi glede na milijarde, ki jih drži v denarnici, moral ZZZS pri storitvah, ki jih vsakodnevno kupuje, pravzaprav imeti daleč najpomembnejšo vlogo. Kupec bi moral biti kralj! Ampak zakaj tudi novi predlog zakona ne priznava ZZZS statusa avtonomnega kupca – kralja, ki bi imel dolžnost nenehno preverjati kakovost zdravstvenih storitev, ki jih kupuje, in v primeru slabe ukrepati z enako poslovno neizprosnostjo, kot to počnejo »normalne« zdravstvene zavarovalnice, ki se zavedajo teže denarja, ki ga plačujejo za zdravstvene storitve.

Marsikomu verjetno ustreza, da bo ZZZS kljub zakonu o kakovosti ostala papirnati tiger oziroma še naprej samo »računovodski servis«, ki plačuje »ime storitve«, nima pa možnosti, da bi tisto, kar formalno kupuje in plačuje, tudi sproti preverjala in se skladno z ugotovitvami tudi odzivala do izvajalcev zdravstvenih storitev.

***

Alojz Ihan, dr. medicinskih znanosti,  imunolog, pisatelj in publicist.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.