V revnih državah ni vprašanje, ali cepiti ali ne, ampak kako priti do cepiva

Svetovni teden cepljenja, ki v zadnjem tednu aprila tradicionalno sovpada tudi z evropskim, je čas za širši razmislek, katerim boleznim, ki jih je mogoče preprečiti (ali vsaj ublažiti) s cepljenjem, bo treba posvetiti največ pozornosti v prihodnje. Ker nalezljive bolezni v današnjem svetu množičnih potovanj in selitev ne poznajo meja, je o strategiji cepljenja kot najučinkovitejšega in najcenejšega načina njihovega obvladovanja smiselno govoriti vsaj na ravni celin, saj bo bolezen, ki je danes v Italiji ali Bosni, že v nekaj dneh zelo verjetno tudi pri nas. In obratno.

Po drugi strani pa se glavne »kontinentalne teme« glede cepljenja med seboj zelo razlikujejo, glavni vzrok je razlika v (ne)razvitosti zdravstvenih sistemov med Evropo, Severno Ameriko in Avstralijo na eni ter med Afriko in revnejšimi azijskimi državami (Afganistan, Pakistan) na drugi strani. Otroška cepiva, ki so pri nas samoumevna, so v številnih predelih Afrike glavni dejavnik, ki povzroča razlike v smrtnosti otrok. Cepljenje tam za več kot polovico zmanjša verjetnost, da bodo starši izgubili svojega otroka. Zato zanje ni vprašanje, ali otroka cepiti ali ne, ampak kako priti do cepiva.

Žal marsikatere vlade na manj razvitih območjih ne skrbijo za osnovni zdravstveni in higienski (komunalni) standard prebivalstva, nimajo pa večinoma nič proti, če za cepljenje poskrbijo mednarodne ustanove pod okriljem Svetovne zdravstvene organizacije (WHO). Njen program cepljenja (EPI) v zdravstveno manj razvitih regijah se je začel pred 50 leti in je v tem času preprečil smrt najmanj 150 milijonov otrok, največ (94 milijonov preprečenih smrti) je prispevalo cepivo proti ošpicam. Unicef v programu EPI vsako leto razdeli dve milijardi cepiva veliki večini otrok, ki sicer ne bi prišli do njega.

Zaradi programa EPI danes vzroki za necepljenje otrok niso več ekonomski, ampak družbeni, politični in zlasti vojaški, zaradi katerih ni mogoče priti do otrok, ki bi cepljenje potrebovali. V zvezi s tem je pandemija covida-19 precej zmanjšala količino razdeljenih cepiv, vendar se stanje v zadnjem letu spet približuje predpandemijskemu.

Skupaj s politično-vojaškimi spopadi, zlasti v Afganistanu, je neprijetno ogrozila tudi enega največjih cepilnih podvigov po »izbrisu« črnih koz s planeta (leta 1980) – eradikacijo povzročitelja otroške paralize (poliomielitisa). Povzročitelj je virus (poliovirus), njegov edini gostitelj je človek, okužba se prenaša prek fekalno onesnaženih rok in kapljično. Redkeje z živili, okuženimi z iztrebki, in vodo. Kužnost je zelo velika. Poleg brezsimptomnih okužb (tri četrtine) dobi četrtina okuženih otrok vročinsko bolezen z glavobolom, pri petih odstotkih okuženih otrok pa virus pride v centralno živčevje ter povzroči meningitis in paralize.

Pred uvedbo cepljenja (leta 1955) je na svetu zaradi paralitičnega poliomielitisa vsako leto zbolelo ali umrlo okoli 600.000 ljudi, tudi v naših krajih je bila ohromelost zaradi polia povsod prisoten pojav. Zaradi uvedbe cepljenja otrok je otroška paraliza v razvitem svetu v kratkem času postala neznana bolezen. WHO in Unicef sta zato leta 1988 zasnovala program svetovne eradikacije otroške paralize z razdelitvijo cepiva povsod po svetu. Od takrat se je število primerov bolezni zmanjšalo z okoli 35.000 na leto na nekaj deset. Leta 2023 je bilo zaznanih šest primerov v Afganistanu in šest v Pakistanu, letos do aprila pa dva primera v Pakistanu.

A žal teh nekaj deset primerov na leto pomeni, da virus še vedno obstaja in je samo en nesrečen letalski polet oddaljen od kateregakoli drugega dela sveta. In dokler ne bo vsaj treh zaporednih let brez poliomielitisa v kateremkoli delu sveta, ne bo mogoče razmišljati, da bi prenehali cepljenje proti povzročitelju otroške paralize, podobno kot je svet prenehal cepiti proti črnim kozam, ko jih po uspešni eradikaciji ni bilo več.

Negotovost glede poliomielitisa je še toliko večja, ker je zlasti v Afganistanu zaradi političnih razmer težje dobivati verodostojne ocene o številu novih primerov otroške paralize. Zato je globalno med osrednjimi cilji cepljenja premagati prekletstvo »zadnjih korakov pred ciljem«, ki ga pričakujemo že skoraj desetletje. Zadnji dve leti je tudi afganistanska oblast bolj organizirano pristopila k programu eradikacije virusa, zato ostaja upanje v skorajšnji konec nekoč grozljive bolezni.

V Evropi je cepljenje otrok na srečo samoumevno, drugod je doseči vse bolj zahtevno. FOTO: Chaideer Mahyuddin/AFP

V Evropi je cepljenje otrok na srečo samoumevno, seveda pa vzdrževanje samoumevnosti ni povsem enostavno, saj ljudje niso več soočeni z družinskimi zgodbami o umrlih ali prizadetih sorodnikih zaradi davice, ošpic, otroške paralize. Zato pediatrom ni lahko. Še manj preprosto je uvajanje novih praks cepljenja v nekatere skupine odraslih. Da bi na primer nosečnicam postalo samoumevno, da se cepijo in zaščitijo bodočega novorojenca proti oslovskemu kašlju in RSV (respiratorni sincicijski virus).

V Evropi je tudi vse več starejših, ki postajajo zlasti po 65. letu zelo krhki na vpliv sezonskih prehladnih bolezni na njihovo zdravje. Njihov »postaran« imunski odziv in bivanje v domovih za starostnike z veliko možnostjo širjenja okužb narekuje enako skrb, kot jo imamo za preprečevanje okužb pri podobno krhkih otrocih.

Zato v evropski skupini za cepljenje odraslih, katere svetovalci se dvakrat na leto srečujemo zaradi načrtovanja programov cepljenja, po epidemiji predvsem razpravljamo o tem, kako narediti samoumevno tudi cepljenje starejših in zdravstveno krhkih proti pnevmokokom, gripi, covidu-19, RSV in pasavcu, da bi s tem čim bolj preprečevali zbolevanje in hospitalizacije, po drugi pa zmanjšali množično uporabo antibiotikov, ki se ob tovrstnih okužbah predpisujejo zaradi zapletov bolezni ali pa za vsak primer.

***

Alojz Ihan, dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva​.