Zakaj nosimo v sebi toliko agresivnosti?

Policija je ta teden objavila podatke o smrtnih nesrečah v lanskem letu v Sloveniji: 102 smrtni žrtvi, kar je 12 odstotkov več kot leto prej. Glavni vzroki za prometne nesreče s smrtnim izidom so bili neprilagojena hitrost, nepravilna smer vožnje, izsiljevanje prednosti in alkohol. Psihologi jih klasificirajo kot izrazite oblike agresivnosti.

Vsako tretjo smrtno žrtev je povzročil alkoholiziran voznik, najpogostejši povzročitelji pa so v starostni skupini med 45 in 54 let – na vrhuncu življenjske ustvarjalnosti in izkušenosti.

Za primerjavo: na cestah Osla, glavnega mesta Norveške z okoli 600.000 prebivalci, je lani v prometni nesreči umrla le ena oseba. V celotni Norveški, ki ima več kot pet milijonov prebivalcev, je lani v avtomobilskih nesrečah umrlo 110 ljudi. Norvežani so se poleg tega pohvalili, da lani prvič v zgodovini na njihovih cestah ni umrl noben otrok.

Zakaj Slovenci v sebi nosimo toliko agresivnosti, da si na cesti vzamemo svoj prostor in moramo pokazati svojo destruktivno moč? Zakaj teh notranjih napetosti ne znamo spremeniti v kreativnost? Kaj nas utesnjuje? Kdo nam tega ne dovoli? Imamo napačne vzore, kaj bi želeli biti kot narod in kot posamezniki?

Če je bila za socializem značilna determiniranost državne skrbi za posameznika, čeprav na račun posameznikove svobode in življenjskega standarda, sta v zibelko kapitalizma položena strah pred prihodnostjo in negotovost lastnega položaja, začenši z varnostjo lastne službe. Razmišljanje o naši prihodnosti in ustvarjalnosti v tretjem desetletju zato ni zgolj futurizem, je diskurz o tem, kakšno državo želimo imeti, da bo naša prihodnost optimistična, z njo pa tudi blaginja vseh državljanov.

Izhodišče za razmislek je neizogibna dediščina drugega desetletja, ki je korenito spremenilo politično in gospodarsko pokrajino Slovenije. V politiki so se pojavili novi obrazi kot krizni menedžerji, a s pomanjkanjem njihove politične izkušenosti in sposobnosti se je posledično znižal tudi politični diskurz ter uvid v posledice političnih odločitev in blokad. Predvsem pa nihče v politiki ni znal ponuditi vizije razvoja države, ki bi združila državljane. Ideološke, zgodovinske in socialne teme, ki so nas ločevale in nas potiskale navzdol, so prinašale več političnih točk in koristi.

Tudi gospodarska pokrajina se je v drugem desetletju zelo spremenila, v Sloveniji še dodatno zaradi državnih podjetij: nekoč opevani osvajalci Balkana so postali lokalne gospodarske družbe brez omembe vrednega razvojnega potenciala. Zasluge za to gre pripisati izključno upravam in lastniku – vladi, ki je prek svojih institucij upravljala premoženje Republike Slovenije. Razumevanje varnosti kot zaposlitev v velikem državnem podjetju, kot sta bila Mura in Litostroj, je v dveh generacijah izginila. Ostala pa je negotovost, ki se vse pogosteje nadaljuje v agresivnost.

Če zmoremo nekoliko več podjetnosti in trezno presojo, ugotovimo, da je tudi v globalnem svetu veliko niš, ki jih velikani ne morejo zapolniti, zato je to priložnost za manjše in podjetnejše, predvsem za družinska podjetja. Priložnost zlasti za Slovenijo, da naredimo v tem desetletju zgodbo o uspehu. Da bi nam to uspelo, moramo imeti jasno postavljene smernice in seveda cilj. Slovenija kot država nima jasno postavljenih ciljev in postopno je vse večji del prebivalstva negotov, saj si ne more postaviti ne svojih vsakodnevnih ne dolgoročnih izzivov.

Negotovost in strah pred prihodnostjo pa sta tudi glavna razloga, da je po eni strani velik del prebivalcev nezadovoljnih s svojim življenjem, strah jih je brezciljne prihodnosti in posledično vse agresivneje branijo tisto, kar jim je ostalo. Tudi nevoščljivost, sicer arhetip slovenskega naroda, je del tega.

Odkrito se je preselila tudi v sfero politike, kjer pod masko empatije vsiljuje ukrepe, ki nas odvračajo od razvoja. Seveda ni naloga države, da državljane kot šolarje vodi skozi celotno življenje od enih plenic od drugih. Njena vloga je postavljati jasne okvire delovanja ali, če hočete, pogoje, da bodo življenjski cilji posameznikov in države kot celote v športnih okvirih in ne boj za preživetje.

Čeprav na koncu, a morda najpomembnejše – torej o ljudeh, ki bi želeli ustvarjati v Sloveniji in o njihovih pričakovanjih kot državljanih.

Seveda novo desetletje prinaša jasno spoznanje, da bo treba na novo osmisliti naše učenje ter vlagati v nova znanja in sposobnosti. Če bo pouk v šolah capljal za razvojem, če šolski sistem ne bo nosilec sprememb in znanja, če bo mladim vsiljeval vzore o idealni službi v velikih korporacijah, ne pa, da bodo uživali v svojem delu, da bodo v svojih poklicih dobri in se v njih dobro počutili, potem je naivno pričakovati spremembe našega mišljenja in obnašanja na cesti.

V človeških genih je zapisano hrepenenje po ustvarjanju, sodelovanju in pripadnosti, zato narave ne moremo prelisičiti z nobenim »fake orodjem« za združevanje, kot so družbena omrežja. Vsak vodja na katerem koli vodilnem položaju pa se bo moral zavedati, da bo uspešen lahko le, če bo znal navdušiti ljudi in osmisliti njihovo delo.

Novi motor družbe, generacija milenijcev, rojena od 1980 do začetka tega tisočletja, išče predvsem dve vrlini: svobodo in spoštovanje. Uspešnost politikov in gospodarstvenikov se bo merila predvsem po tem, koliko spoštovanja in svobode bodo sposobni dati ljudem okoli sebe.

Kajti posameznik, državljan, ki se čuti svobodnega in spoštovanega, ne potrebuje agresije, da se zaščiti ali uveljavi.