Nauki izgubljenega desetletja

Ne glede na to, na kateri strani matematične dileme stojimo ob vprašanju, ali se štetje začne z letom nič ali z letom ena, torej, ali se bo novo desetletje začelo čez slab mesec ali leto pozneje, je mesec, ki nas loči do vstopa v leto 2020, vsekakor priložnost za obračun, kaj je v zadnjih desetih letih zaznamovalo Slovenijo.

Po mojem mnenju so to trije procesi, ki so nepovratno določili tako našo sedanjost kot prihodnje desetletje.

Prvi proces je bilo izseljevanje mladih iz Slovenije v času gospodarske in socialne krize, iz katere smo se izvlekli med zadnjimi evropskimi državami. Vsako leto se je v povprečju izselilo skoraj tri tisoč mladih. Po podatkih statističnega urada se je med letoma 2010 in 2018 izselilo 26.600 državljanov, starih med 18 in 35 let. To je več mladih, kot ima Koper vseh prebivalcev. Niso imeli možnosti za delo, niso imeli perspektive. Je perspektiva v prihodnjem desetletju zanje bolj vzdržna?



Drugi proces je bilo prepozno reševanje slovenskih bank, posledice česar bomo odplačevali tudi v prihodnjem desetletju. Politika je banke začela reševati šele pet let po izbruhu krize, leta 2013, za njihovo sanacijo pa smo državljani plačali pet milijard evrov. Ker je politika omahovala pri reševanju, ker se ključni odločevalci niso znali odločiti in so se zatekali k nojevi strategiji tiščanja glave v pesek, so se evropska pravila za državno pomoč bankam zelo zaostrila. To je privedlo do zelo drage sanacije in prodaje slovenskih bank. Hkrati z zanikanjem problemov se je v tem desetletju zamenjalo pet vlad, zadolženost države pa je poletela v nebo: začetek leta 2010 je imela Slovenija 13,5 milijarde evrov dolga, letos poleti smo dolgovali že 31,8 milijarde evrov.

Tretji proces je bil izrazito spreminjanje zemljevida slovenskega gospodarstva. Gre za rezultat privatizacije paradnih državnih podjetij, ki jih je država najprej slabo upravljala in s tem pustila propadati, nato pa še slabo prodala. Privatizacija nikakor ni čarobna paličica za boljše upravljanje, a država je tudi pri načinu privatizacije ubirala slabšo pot. Podjetja, ki so bila nekoč paradni konji slovenskega gospodarstva – Istrabenz, Pivovarna Laško, Merkur, Žito, Ljubljanske mlekarne, Cimos, Radenska, Adria Airways, Mercator, NKBM, NLB … –, smo zapravili s svojo aroganco, nadutostjo in nesposobnostjo. Da ne bo pomote, dejstvo, da smo prodali državna podjetja, nikakor ni moje nasprotovanje privatizaciji in zagovarjanje državnega lastništva, kvečjemu nasprotno. Opozoriti želim le na zablode politično upravljanega državnega premoženja, posledice katerih bodo čutile prihodnje generacije.

Ali obstaja možnost, da enako zavozimo tudi državo?

Ker so ta teden slovensko dogajanje na južni strani Karavank zaznamovali Turki, poglejmo najprej njihov zgodovinski primer, ki ga opisuje nemška zgodovinarka Marie-Janine Calic v pred kratkim v slovenščino prevedeni knjigi Zgodovina jugovzhodne Evrope. Leta 1683 je Osmansko cesarstvo z obleganjem Dunaja doseglo največji obseg. A prav poraz pred Dunajem je cesarstvu zadal smrtni udarec, da je začelo propadati in si ni nikoli več opomoglo. K propadanju imperija so pripomogle še težave pri vzdrževanju tako velikega, raznolikega in razpotegnjenega ozemlja, zaradi korupcije in nepotizma izrojeni sistem vladanja, finančne težave in neuspešne reforme. Vsemu opisanemu navkljub se je sultanova oblast obdržala še 250 let.
Zgodovinsko in geografsko nam najbližji primer, kako zavoziti državo, je jugoslovanski ekonomski sistem. Če ga začnemo šteti po koncu druge svetovne vojne, je zdržal komaj do konca osemdesetih let prejšnjega stoletja.

Kali grških težav, ki so najbolj zaznamovale evrsko krizo tega desetletja, segajo v leto 1981, ko je država postala polnopravna članica EU. Smrtne rane, ki jih je turškemu imperiju pred Dunajem povzročil poljski kralj Jan III. Sobieski, so grški državi povzročile poletne olimpijske igre leta 2004. Celotna infrastruktura, zgrajena zgolj za potrebe olimpijskih iger, je terjala svoj davek, nato pa ostala povsem neizkoriščena in prepuščena propadanju.

Kdaj se torej nakopiči toliko problemov, da država izgubi zagon in postane disfunkcionalna, ter kaj se vendarle lahko naučimo iz zgoraj opisanih primerov? Ko je glede na ustvarjeno vrednost preveč prisklednikov (politično korektno se temu reče, da država kot celota zaradi prevelikega števila interesnih skupin ne zmore več proizvajati vrednosti) in ko so procesi odločanja blokirani, zaradi česar se ne da nič več bistvenega spremeniti.

Kaj torej lahko pričakujemo Slovenci v tretjem desetletju? Dva demografska podatka sta vendarle ključna: leta 2010 je Slovenija imela 552.000 upokojencev, drugo leto je ocena 625.000. To je toliko, kot imata skupaj prebivalcev Celje in Kranj. Mladih, starih med 15 in 29 let, je bilo v Sloveniji na začetku desetletja po podatkih statističnega urada 387.000, prihodnje leto jih bo po oceni le še 315.000. Natanko toliko manj, kot imata prebivalcev Celje in Kranj. Prihajajoče desetletje bo zato gotovo v znamenju skrbi za zdravje, pokojnine in dolgotrajno oskrbo. Koliko bo zdravstvo še univerzalno dostopno? Imate zagotovilo, da boste imeli dovolj veliko pokojnino za preživetje? Glede na to, da se nam podaljšuje življenjska doba, se mar zavedamo, da je status zdrave starosti neizogibno povezan s stroški. Si jih bomo kot družba lahko privoščili?

​Ne vem, ali si Slovenija lahko privošči še eno izgubljeno desetletje, a če hočemo zadržati vsaj sedanjo raven kakovosti, bo moral biti nacionalni interes nedvomno blaginja državljanov. To pa pomeni, da se bodo morale politike premakniti s področja socialnih kriterijev k razvojni paradigmi in ustvarjanju novega, boljšega. Politikom, voditeljem in odločevalcem, ki svojo moč utemeljujejo na ustrahovanju in vzdrževanju lastnih pozicij na škodo skupnega dobrega, pa predvsem želim, da se v novem desetletju čim prej pridružijo skupini 625.000 državljanov.