Brez multipleksov v kinih ne bo velikih filmov in brez velikih tudi manjših in najmanjših verjetno ne bo. Art ponudba in komercialna se oplajata.
Galerija
Ljudje se za takšno »mimogrede stvar«, kot je kino, verjetno res ne bodo vedno znova testirali. Za koncert, ki ga čakajo že poldrugo leto, pač. FOTO: Leon Vidic/Delo
V nadaljevanju preberite:
Kako torej po več kot letu dni gledalce vrniti v temo kinodvoran? Spolnost na platnu, se bojim, ne bo dovolj, čeprav je Romunu Raduju Judeju za film Nesrečno nabijanje ali odštekani porno v Berlinu marca letos prinesel zlatega medveda. Spolnost bo v strogo komercialnem smislu renesanse kina uporabna kvečjemu kot metafora, odgovore bo treba najti drugje. Rešitev je dobro skrita, kot na primer ključna sestavina kriptonita, ki je zlikovci v drugem (ali tretjem, ne spomnim se dobro) delu Supermana – tistem izvirnem, s Christopherjem Reevom – ne znajo razvozlati. Spomnimo se, z analiziranjem vzorca razrešijo kompleksno sestavo kovin, toda tistih 0,034 odstotka ostane neznanka. Zlikovci blefirajo – in kapitulirajo.
V Franciji gre varuhom cinefilije precej dobro, v kinodvorane so se ljudje po prvih poročilih vrnili množično. V Sloveniji nam gre po stari navadi slabše, ne zato ker bi nam primanjkovalo kritične mase, temveč zato ker so kinodvorane večinoma ostale zaprte.
Celoten članek je na voljo le naročnikom.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITE Obstoječi naročnik?Prijavite se