Zakopljimo sekiro

V kolumni preberite:

Sezona nagrad, ki jo (predvsem anglosaksonski) mediji vsako leto bolj potiskajo proti poletju, je zadnja stvar, ki me zanima v filmskem svetu. Prvič zato, ker je histerična in iritantna, drugič, ker je predolga (sklene se konec zime prihodnje leto z zlatimi globusi in oskarji), in tretjič, ker je popolnoma zahodnocentrična. Ameriški kritiki, ki radi popredalčkajo svoje in preostanku sveta v rahlo pokroviteljskem tonu obenem razložijo, kaj je bilo dobrega »tam zunaj«, imajo še to grdo razvado, da nagrad z velikim pompom ne podeljujejo le na nacionalni, temveč tudi na lokalni in regionalni ravni, od losangeleškega in newyorškega združenja – tradicionalno najmočnejših – do tistih v Nashvillu, San Diegu ali Poughkeepsiju. Če se kolikor toliko gibljete v svetu filma, bodo te informacije prišle do vas, če vas zanimajo ali ne.