Z Bata vrečko nad Asto Vrečko

Če ste med zagrenjenci, ki ste kdaj v preteklosti od zgroženosti, osuplosti in globoke prizadetosti, morda tudi zaradi napuha ali napiha, zaradi vaše globoke pomembnosti, morda celo zaradi trenutne slabosti in napačnega računa zavrnili kakršno koli odlikovanje, medaljo za hrabrost, nagrado za požrtvovalno delo, oskarja, zlati boben, jabolko navdiha, diplomo za športno uvrstitev, za glasbeni nastop ali dobro orientacijo pri tabornikih, bralno značko, bone za kosilo ali božičnico za nakup moke, krompirja in svinjskega stegna, potem nikar ne zapravite priložnosti. Zdaj je čas, da vam zavrnjeno užaljenost vrnejo. Odlikovanjske delnice kotirajo neokusno visoko.

V tem duhu podpiram predlog spoštovanega Gorazda Humarja iz Šempetra, ki je doktorju Jožetu Možini predlagal, naj v svojo oddajo čim prej povabi nosilko rdeče zvezde, spoštovano pesnico Svetlano Makarovič. To bi bila oddaja, ki bi potolkla vse rekorde gledanosti njegovih Intervjujev in končno malce upočasnila strmoglavljenje gledanosti javne hiše. Pardon, javne tv-hiše. Doktor posebnih zdravstvenih težav bi s takim povabilom po vseh letih ugibanj in dvomov dokazal, da misli s spravo zares in da lahko z levim mezincem poskrbi za uravnoteženost ter pluralnost javne besede. V uravnoteženem intervjuju bi mu lahko zapela eno res hudobno pesmico, saj je javno izrazila jasen prezir nad dobrohotnimi humoreskami.

Doktorju posebnih bolečin bi lahko naravnost pojasnila, kaj si misli o Prešernovih nagradah, ki so jih pred 23 leti izpridili. A ne do te mere, da bi bile do kraja zavržne in nevredne zapoznelega prevzetja. Z rdečezvezdno pesnico se vsaj do določene mere strinja celo sam Jorge Bergoglio, ki mora očitno prvič v papeški zgodovini na vročem novinarskem stolu kot povsem običajen Zemljan zagovarjati sebe in svojega šefa. Papeški intervju je otipljiv dokaz, da še bog in njegov namestnik nista več tisto, kar sta bila. Sveti oče se sicer ni dokončno izrekel, kako bo pater Marko odrešil katoliški svet vseh zlorab in zločinov. Jasno pa so videti globoke razpoke v največjem mozaiku na svetu, ki jih niti križanje Prešernovega nagrajenca ne bo zlepa zacelilo.

Tik pred zaključkom redakcije so nam iz neopredeljene vohunske ambulante prinesli svežo šokantno novico. Prekarno zaposlenemu špijonu je pravkar uspelo dešifrirati sporočilo Lojzeta P. Dimitriju R. V sporočilu je pisalo: »Prinesi bata vrečko!« Na videz nedolžno sporočilo s tržnice v resnici razkriva strogo zaupno tajni in skrivni »akcijski načrt« vrnitve muzeja, ki so ga že sprožili in ga nikakor ni mogoče preklicati ali ustaviti. Muzej bo, pa naj stane, kar hoče. Zato ljudem neuradno svetujemo, naj začnejo z nakupi moke, sladkorja, kvasa, tarok kart in toaletnega papirja. V Bata vrečki bodo ponovno vrnili odlikovanja in s tem povsem zlomili Asto V., predvsem pa opozorili svetovno javnost, Evropsko sodišče za človekove pravice in varnostni svet OZN na teptanje temeljnih človekovih pravic do osamosvojitvenih muzejev, v katerih bi slavili kult »naših« osebnosti.

Ko je tarča lahka 4,5 milijarde

Najboljša plat akcijskega načrta Muzej nazaj je v njegovi viralnosti. Vsak lahko sprejme svoj akcijski načrt, poseže v vse krivice na svetu in spremeni sleherno neumno odločitev države po lastnem okusu. Ste hoteli zamenjati ministra, ključno vplivati na zunanjo politiko, na spremembo ustave, na izobraževalni proces, na tv-program, ste se odločili za spremembo trase drugega tira? Ste želeli spremeniti barvo in dolžino krila predsednice državnega zbora ali zgolj preprosto malce prestrašiti »dežurno golazen«, malce pritisniti na Niko, Asto, prisoliti lahek telesni pečat kakšni sestri, bratu, belim haljam? Ni problema, s primernim akcijskim načrtom lahko delate čudeže. Bata vrečka je v akciji.

In ker že omenjamo bele halje, je prav, da veste. Če belim haljam razbijete nos ali povzročite infarkt, organi pregona te demokratične posege štejejo za lahko telesno poškodbo. Spet pretiravajo, človek ne sme niti svojega mnenja več povedati. Eni se pač izražajo ročno. Spet bo treba na ustavno sodišče po pravico. Čeprav je očitno, da so ustavni sodniki na strani zdravnikov. Zdaj jim bodo dovolili delati polnih 48 ur na teden. Daleč preveč! Če bi hoteli zares rešiti naše zdravstvo, bi jim smeli dovolili delati le osem ur na teden. Slovenci bi v hipu ozdraveli, zdravniki pa nenadoma imeli 100 evrov plače na uro.