Zdaj vemo, zakaj niso vrnili Batine vrečke

Predsednik Borut se je pohvalil, da je v svojem mandatu poleg vseh jabolk, ki so letos res izdatno obdarila slovenski rod, vrnil vse stvari, tudi zlata odlikovanja, na svoje mesto. Ker je tako prav. To je nadvse pomemben argument. In še sreča, da ga imamo. Argument in predsednika. Si mislite, kakšna krivica bi se sicer nadaljevala. Janez, Igor, Jelko, Dimitrij in Lojze so leta čakali, da so vendarle dobili zlate častne znake svobode, dokaz za zasluge, ki jim ga je podelil sam Milan Kučan.

»Če kdaj, potem je zdaj, ko imamo Svobodo, čas za vračilo vračila odličij svobode,« je prepričan tudi naddirektor Muzeja novejše zgodovine Slovenije Jože Dežman. Odlikovanja so nekaj let prašili po predalih predsednikove pisarne, potem pa so jih s hvaležnostjo sprejeli v hrambo v muzeju in jih inventarizirali. Postala so eksponat. Zdaj pa je predsednik Borut tik pred svojim odhodom poskrbel za red in zabavo. Kakšen žur, s tem vračanjem!

Naši tajni agentje niso povsem prepričani, ampak zdi se, da predsednik nima ravno posebnih pristojnosti nad muzejskimi eksponati. Še manj je organ, ki lahko od muzeja zahteva kakršen koli eksponat. Zato agentje pozivajo organe pregona, naj temeljito preučijo postopek odsvojitve muzejskih relikvij, saj je s tem dejanjem močno osiromašil ne ravno pretirano bogato (merjeno v zlatu) zbirko. Bivšemu predsedniku Kučanu so vrnitelji in skesanci naredili uslugo, saj so po 30 letih vendarle prevzeli njegova odlikovanja in končno priznali, da je imel prav. Razkrili smo torej tajno zvezo in prikrito delovanje med Kučanom, Pahorjem in Janšo, kajti kdo še verjame, da se kar koli v tej državi lahko zgodi brez teh stricev. In da je katero koli kosilo, z odlikovanji ali brez, zastonj.

Edino, kar lahko razkrijemo v predsednikovo korist, je olajševalna okoliščina, s katero se je ob tem vračanju stvari na svoje mesto zavzel za najpomembnejši rekvizit. Muzeju novejše zgodovine je ostala junaška plastična vrečka Bata, ki bo odslej na uglednem mestu pričala o burnih časih slovenske bitke, v kateri so se morali osamosvojitelji v korist zgodovine vseeno odpovedati dragoceni vrečki. Prav na Bato se zdaj sklicuje Dežman, ki trdi, da bo herojsko dejanje šestih vrniteljev ostalo za zmeraj dokumentirano v muzeju, in to zaradi vrečke, ki jo bodo v kratkem restavrirali, konzervirali, uokvirili in postavili na častno mesto.

Kdo naj koga sčisti?

Podobno hud zaplet imajo v Vatikanu. Kdo bi si mislil, da bi tisočletne trdne temelje vatikanskega celibata in celo papežev pontifikat lahko tako resno načel Slovenec. Svetovno znani in spoštovani mojster pater Marko Rupnik je postal tarča zavisti in napadov, ker da je tipičen sad preveč liberalnega vetra, ki od nastopa Bergoglia piha skozi vatikanske vrtove in sobane. Pater Marko naj bi bil kriv, ker je leta 1990 zlomil srca kar devetim ljubljanskim redovnicam. Potem pa še najmanj eni. Verjetno ni računal na njeno versko gorečnost, saj se mu je po mesenem spoznanju spovedala, on pa jo je pri spovedi odvezal greha in ji naložil pokoro. Saj druge izbire niti ni imel. Kako bog dopusti, da pride vsebina strogo zaupne spovedi v javnost, ve le prekaljena kontrašpijonska služba, imenovana Božja ušesa slovenskega barja. Zloraba zakramenta spovedi je hud duhovnikov greh, zato so patra začasno izobčili in ob kesanju tudi njemu naložili pokoro. (Do smrti bo moral izdelovati mozaike po cerkvenem svetu.) Toda verska gorečnost in razkrita odveza prve skesanke je nič v primerjavi z Zadrugo devetih ljubljanskih redovnic zlomljenih src, ki so primer prijavile jezuitom. Nekoliko dolgo je raslo njihovo drevo razodetja. Kačjega ugriza so se zavedele šele 30 let potem. Kar je tudi za cerkvene vatle malce predolga doba.

Mozaik patra Marka Rupnika v kapeli Marije pomagaj v Tamarju, pod mogočnim Jalovcem. Foto Boris Šuligoj

Zakaj pride vsak greh tudi po 30 letih prav, bi morda znal kakšno odrezati oče Bergoglio, ki ga njegove ovčke tlačijo v žajfnico s slovenskimi devicami zapoznelega spomina. Slovenski pater Marko je kljub svoji ustvarjalni erupciji očitno mala malica v tem nenavadnem ljubezenskem mnogokotniku. Avtorje anonimk z Barja namreč veliko bolj zanima največja vatikanska riba. Le kdo bi si mislil, da v adventnem času tako radi kuhajo tako vroče mineštre celo na račun najbolj krepostnih očetov v svetem mestu. Prej ali slej pa bodo morali prisluhniti Frančišku in se z njim vprašati: Kdo sem jaz, da bi sodil? Predvsem pa se vprašati, ali imajo celibat res samo zato, da imajo lahko tudi greh.