Vprašanje spola

Medtem ko se bijejo vse hujše bitke med zagovorniki in nasprotniki tako imenovane teorije spola in se število (družbenih) spolov povečuje - trenutno se številka vrti okoli osemdeset – se začenjajo pojavljati tudi zapleti. Za britansko žensko nagrado za leposlovje (The Women’s Prize for Fiction), ki sodi med najprestižnejša tovrstna priznanja v svetu, se poteguje tudi Akwaeke Emezi iz Nigerije.

Ta odkrito priznava, da ni ženska in se tudi ne počuti kot moški, ujet v ženskem telesu, prav tako ji (mu) ne ustreza nobena od do zdaj izumljenih skovank, skratka, gre za primer nebinarne spolne identitete, ki ne sodi v noben predalček. S tem seveda ni nič narobe, vendar se že pojavljajo polemike, zakaj bo potem prejel(a) tovrstno nagrado. Predsednica žirije Kate Williams poudarja, da pred odločitvijo niso poizvedovali o avtorici oziroma avtorju romana Freshwater in tako sploh niso vedeli, da bi lahko obstajal kakšen zadržek. Nato so jo (ga) obvestili, in ker je privolil(a) v nominacijo, načelno ne bi smelo biti problema, je pa Williamsova primer, ki je menda prvi tak na svetu, označila za »zgodovinski«.

Že mogoče, vendar se zadeve lahko zapletejo tudi na nešteto drugih področjih, ki jih opredeljuje in kategorizira spol, od športa (tu sicer že nekaj let potekajo različne polemike) do ženskih kvot. Morda bi bilo zato preprosteje kot izumljati vedno nove družbene spole to vprašanje preprosto črtati z dnevnega reda. V tem primeru bi žal glede na različne fizične predispozicije praviloma ženske zasedale zadnja mesta na športnih tekmovanjih, vendar je to pač cena, ki jo je treba plačati. Gotovo pa ne bi bile prav nič manj uspešne na vseh drugih področjih, kjer mišice niso najpomembnejše. Akwaeke Emezi bi glede na izvrstne ocene romana očitno z levo roko pometla s tekmeci vseh spolov, tako bioloških kot družbenih.