Turizem smo ljudje

Minule dni sem se klatil po avstrijski Koroški. Lastniki apartmajske vile, v kateri sem prebival, so bili Bosanci. Za kosilo ob Hodiškem jezeru nam je stregel Hrvat iz Đakova, pijačo ob Vrbskem jezeru nosil Madžar Peter. Kosili smo še pri pravem Italijanu, kjer mu je pri strežbi pomagal makedonski Albanec iz Tetova in večerjali ob slovaški strežbi. Zvečer smo si v Celovcu nevedneži naročili jed z istrskimi tartufi. Tartufi so bili sicer avstrijsko natančno narezani in vidni na pašti, o okusu in vonju po Istri ni bilo ne duha ne sluha. Kot bi jedel rezance s tanko narezanim krompirjem.

Ko me je natakar prijazno v italijanščini (o, poglej, trijezično območje, sem si rekel, Avstrijci sploh ne potrebujejo člena 7., kljub izpuhtelim slovenskim imenom krajev) povprašal, kako sem zadovoljen s postreženim, me je jezik preveč srbel. Italijanska beseda je dala besedo in najin genius loci je kmalu postavil osebe in stvari na pravo mesto, da sem jaz Pirančan, on Denis iz Izole, tartufe pa jim dobavlja meni dobro znani Vinko iz koprskega zaledja. Kako majhen in vsaj na videz raznolik je ta turistični svet.

Turizem ob Vrbskem jezeru. Foto Boris Šuligoj

To, da smo turizem ljudje, mi je z malce drugačnimi besedami, kot velik problem, omenil tudi direktor Turističnega združenja Istre Denis Ivošević. »Ko ne bo več nihče hotel delati v turizmu, niti turizma ne bo več,« me je prepričal. Za razliko od avstrijske Koroške v Istri najemajo pomožno delovno silo v Bangladešu, Vietnamu, Indiji, na Filipinih ... Največji investitor v istrski turizem pa je letos Srb Miodrag Kostić, ki je v Savudriji odprl naselje Petram z 200 apartmaji v hotelu, največjim bazenom na strehi v Evropi in več manjšimi bazeni, s 55 velikimi vilami z bazeni, igrišči, restavracijami, plažo ... Za vse to so srbski poslovneži po vseh podražitvah v gradbeništvu odšteli 110 milijonov evrov.

Zdaj pa to primerjajte s približno sto milijončki, ki jih je pred 15 leti (ko so bili milijoni še precej več vredni) nekdanji koprski velikan Istrabenz zapravil za prenovo starega portoroškega hotela Palace. Istrabenz je propadel, glavni šef se je znašel v zaporu in na vseh najpomembnejših proslavah osamosvojiteljskih herojev, Palace z dodatno znamko Kempinski je odkupil isti Miodrag, ampak za petino zapravljenih milijončkov.

Tako je v menda mondenem Portorožu zdaj šlager sezone zabojnik za peko čevapčičev, ki ga je Davor Apollonio dovolil postaviti podnajemniku na svoji terasi ob plaži. Nekoč je na njej stregel dobra slovenska vina, a je posel propadel, saj so sosedje s hrupno turbofolk glasbo, kebabđinicami, kičem, palačinkami in drugo bedo odgnali boljše goste. Potem ko se je portoroška gostinska ponudba dokončno sfižila, se je ta ista turistična srenja dvignila proti enemu samemu zabojniku za peko čevapčičev.

Portoroški podjetnik se je za zabojnik opravičil s precej verjetnim argumentom: »Imeli smo samo dve izbiri, ali se prilagodimo ponudbi v portoroškem okolju ali pa prostore prodamo, kar pa najverjetneje ne bo spremenilo ponudbe kraja.« Z drugimi besedami: če so čevapčiči na omenjeni terasi res sporni v portoroškem turizmu, potem bodo imeli v piranski občini kar precej dela s čiščenjem ponudbe.

In če že imamo hamburgerje, kič, čričke na picah in turbofolk, zakaj bi potem v Piranu sploh še prirejali Tartinijev festival? Na ministrstvu za kulturo so ugotovili, da Tartini ni prav nobena dodatna vrednost, da 22 let tradicije ne pomeni nič, da ta festival ne povezuje različnih kultur, da ga tuji veleposlaniki sicer radi obiščejo, ampak čisto po zasebni liniji. Zato so Tartiniju ukinili pomoč. Lani je izpad sredstev še nekako nadomestila občinska uprava, letos pa za največjo piransko zvezdo ponuja drobiž.

Nad takim odnosom države se je začudila celo poslanka Meira Hot in svoji (koalicijski) kolegici postavila poslansko vprašanje, kaj se to pravi, kdo se tu ne razume na violine in na »terzo suono«? Ministrica Asta se lahko reši le tako, da na poslansko vprašanje odgovori z vprašanjem: Ali morda Meira ve, zakaj portoroški turizem nima več teniških turnirjev, tekmovanj in številnih teniških gostov, ter ali morda ve, zakaj je za Portorož bolje, da igrišča zaprta propadajo, namesto da bi pomagala služiti. Ko si bosta lepo in vljudno ter nadvse poglobljeno odgovorili, bo piranski turizem zacvetel in živel srečno do konca svojih dni.