Volčič dlako menja, nravi nikoli

Ni pomembno, kaj si posamezniki mislijo o Nataši Pirc Musar, ampak to, da se je v Beogradu postavila za Boštjana Anžina, pravzaprav ne zanj, ampak za svobodo novinarske besede, to pa si zasluži tri stavke. Prvič sem videl, da se je kak naš predsednik (no, predsednica) tako na odprti sceni postavil za v bistvu »majhnega in nepomembnega« novinarja iz vrst »bečkih konjušara«. Kajti iz odgovora Aleksandra Vučića in njegovega tona je bilo mogoče razumeti prav to, kaj si on misli o tistih, ki si sploh drznejo vprašati kar koli predsednika velike države o dogodkih na sotočju svete Save in svete Donave.

Vučić je odpel lekcijo Evropski uniji, ker se je spomnil, kako zelo na trdo je njegov dobri kolega iz Ljubljane še pred dvema letoma jemal vsakogar, ki si je upal brati ustavo na trgu pred parlamentom. Menda mu aroganco omogoča demokracija. Kje ste pa še videli, da bi smeli novinarji tako demokratičnemu predsedniku, kot je on sam, postavljati neprijetna vprašanja? Od Vučića smo nato zvedeli, da je v Srbiji več svobode in možnosti izražanja lastnih mnenj kot v EU in da ima on pravico po svoje odgovoriti na provokacije. Pirc Musarjeva se je postavila za »dunajske konjarje« in s tem diplomatsko dovolila predsedniku, da pokaže svoja »demokratična« čustva. Včasih smo takim rekli, da so sicer šli z Balkana, ampak Balkan ni šel iz njih. V razumljivejši slovenščini pa: Tudi majhen volkec dlako menja, nravi nikoli.

Ne vem, zakaj se vsi zgražajo, ker so poslovodstvu holdinga Sij razdelili 21 milijonov evrov nagrad. Na dlani je, da gre za nadvse sposobno poslovodstvo, saj je državo prepričalo, da nujno potrebujejo 2,4 milijona evrov državne pomoči. Brez te pomoči jim najbrž ne bi uspelo ustvariti toliko milijonov dobička. Zato se spodobi in je prav, da tako uspešno poslovodstvo, ki je bilo prisiljeno delavce celo poslati na čakanje, dobi pošteno nagrado. Kaj pa je to milijonček po glavi poslovodstva? Raje priznajmo talent! Državna pomoč se jim je desetkratno povrnila. Le katero poslovodstvo se lahko še pohvali s takim obratom vloženega kapitala!

Jaz bi ministra Loredana Bešiča takoj odpustil, saj je celo Erika 45-krat ponovila to zahtevo. Nekaj je v zdravstvu očitno narobe, če mu niti toliko milijard ne pomaga. Iz razprav, ki jih poslušam, sicer ne vidim, kaj bi vsi strašni poznavalci zdravstva počeli drugače. Prepričan pa sem, da, prvič, javnost nima objektivne ocene o tem, kako je s tem zdravstvom v resnici, kaj je v njem zelo dobro, kaj povprečno in kaj zelo slabo. In drugič: očitno je vsaj to, da gre nekaterim v tem poslu pretirano dobro in da se je pri Loredanu dokončno vse zalomilo, ko je sklenil preusmeriti denar iz enih žepov v druge. Če Loredana pospravimo, bo ostalo vse tako lepo kot prej. Edino upanje, da bi bilo drugače, bi bilo, če bi morda poslovodstvo Sija skupinsko prevzelo ministrstvo, saj dokazano plemeniti državni denar, morda Erik Brecelj, ali pa naveza Keber - Jenull. Poskusimo. Nič ne izgubimo, če eksperimentiramo še naslednjih osem let. Morda se bo denar naveličal in bo lepega dne mislil tudi na čakalne vrste, na pravice, na storitve, na naše zdravje. Upanje je v Sloveniji zelo zdravo, zato pri nas umre še bolj zadnje.

Prepih, ki je zadnje tedne povlekel skozi vladne dvorane, kaže, da se končno vračajo stari časi. Pa ne le pri zdravstvu, tudi pri draginji, pri pokojninah, pri cestah, kadrovskih čistkah, vplivih na policijo, celo pri energetiki ... Če sem prav razumel najbolj energetsko usposobljenega premiera na svetu, bomo električno ozdraveli šele 2047. In to brez vetra, sonca in vode. Zakaj bi sploh mučili veter in sončne žarke, celo brzice, bog ne daj! Vsi ti problemi so privreli šele letos na plan. Šele letos smo padli v cestne zastoje, predlani jih na primer sploh ni bilo. Še lani (celo letos) so civilne iniciative solile pamet, da bo letos vse lepo na cestah proti jugu, ker bo Hrvaška v schengnu. Nekdanji zdravstveni minister Dušan Keber se hvali, kako dobro je bilo zdravstvo urejeno pred 20 leti in kako učinkovito je on stopal na prste mediko mafiji. Lahko se je hvaliti zlatim ribicam, ki so pozabile, kaj se je dogajalo še prejšnji mesec, kaj šele leta 2002. Naj se hvali Silvestru Šurli, ki je zares razkril afero z operacijskimi mizami, ali pa oftalmologom, kako je ravno on dobro poskrbel za operacije sive mrene.

Eno pa je jasno – dokler bo v vladnih dvoranah vihar, se nutrijam ni treba bati.