V nadaljevanju preberite: 

Ne samo kako dolgo traja, ampak do kod nese določeno obdobje? Vse dokler širijo duha nekega časa ljudje, ki so ustvarjali v njem, in delujejo, živijo naprej.

Pred tednom dni je bilo na Malem Brionu, kjer tudi letošnje poletje navdušuje Kazalište Ulysses, mogoče uživati na koncertu izjemnega Radeta Šerbedžije. Njegova glasba, tudi koncerti so mi ljubi, čeprav imam pogosto zadržke do kolektivne nostalgije, vsaj deloma vedno žalobne – svet je nepregledna paleta zanimive prihodnosti, zakaj bi se potem solzili ob določeni čustveni barvi minulosti: v nekem (svojem) omejenem obdobju prav tako zamejenega geografskega prostora? Toda od časa do časa me zanima, koliko so še vedno žive jugoemocije, koliko je še patosa, medtem ko se staramo in se neprenehoma svežijo generacije, ko je zmeraj več takih, ki nimajo s prejšnjim obdobjem popolnoma nič, ter so nas že zapustili, kakor se je minulo soboto spoštljivo poklanjal Šerbedžija, glasbeni velikani kot Đorđe Balašević, Arsen Dedić, Kemal Monteno. Pa vendar je poet, medtem ko je pel in se oziral nazaj, tudi k ljudem, ki jih je imel rad in so že odšli, kazal pot v prihodnost: z zadnjim albumom Ne okreći se, sine (na tem mestu pustimo referenco na pretresljiv jugoslovanski film) prav tako sporoča generacijam, ki prihajajo, naj se ne obračajo nazaj, k problemom prejšnjih rodov, ampak naj živijo svoje življenje. Kar seveda ne pomeni ne spoštovati vseh tistih, ki so živeli in ustvarjali pred njimi.