V nadaljevanju preberite:

Tekmovanja so mi bila od nekdaj tuja, sploh taka, pri katerih sem bila soudeležena. Najbrž me lahko razumejo le sotrpini, ki jim je šla šola dobro od rok, izvzemši telovadbo. Čeprav sicer zdravi, smo se težko naučili poganjati gugalnico, voziti kolo, ujemati in podajati žogo. »Marta, to je odbojka, ne med dvema ognjema; žogo moraš odbiti, ne pa se ji izogniti,« se je dobrohotno pošalil moj gimnazijski učitelj športne vzgoje. Njemu in njegovi kolegici, ki me je poučevala v osnovni šoli, dolgujem osnovno motorično samozavest. Otroštvo v rodbini športno nadarjenih tekmovalnih bratrancev je za dekletce s samimi levimi okončinami neprestana mora. Šele omenjena športna pedagoga sta mi razodela pot v varni svet osebnega napredka, v katerem smo dobrodošli tudi manj spretni, manj močni, manj hitri posamezniki. »Šolski šport doživljam kot življenjsko nujo, tako zaradi pomena redne najstniške telesne dejavnosti kot vsaditve vseživljenjske potrebe po gibanju. Tekmovanja so pač za tiste, ki v njih uživajo,« pravi moj fizkulturniški sodelavec.