V kolumni preberite: 

Bolje trikrat pogoreti kot enkrat seliti … V duhu tega temno žarečega pregovora je odrasel velik del moje generacije. Selili smo se, le kolikor je bilo nujno. Ob polnoletnosti nekateri za nekaj let v študentski dom, vsekakor pa mnogi v zgornja nadstropja predimenzioniranih hiš svojih ali partnerjevih staršev. V desetletjih pozneje smo postajali čuvarji ognjišč. Ko so se starali naši starši, ko so se razletavali po svetu naši otroci, smo razpihovali žerjavico, ki tli še zdaj. Smo vestalke tretjega tisočletja.